Pozabljeni talent David Bunderla: Sanjal je velike lige, končal pa na avstrijskih vaških travnikih

"Nisem še rekel zadnje besede. Morda se že v naslednji sezoni vrnem v prvo ligo." Tako je pred osmimi leti, pred pokalno tekmo s Celjem, govoril takrat še precej sveži napadalec drugoligaša Šenčurja David Bunderla. Nekaj tednov prej je po neuspeli in kratki avanturi odšel iz Triglava. Takrat je 24-letni nogometaš že bledel na igrišču in le še z distance gledal na finale pokala iz leta 2010, ko je kot veliki junak podaljška v korist Maribora odločil dvoboj z Domžalami. 

Bunderla je bil leta 2012 že v zatonu svoje profesionalne igralske kariere. V Šenčurju je zdržal še eno sezono, brez kakšnega posebnega učinka, nato pa izginil s slovenskega nogometnega prizorišča. Kariero je končal, še preden jo je zares začel. V prvo ligo, čeprav je med predvidenim kratkim postankom v 2. SNL na to upal in računal, se ni nikoli več vrnil.

To je bilo eno najbolj skrivnostnih in nepričakovanih "izginotij" igralca s slovenske prvoligaške scene. 

David Bunderla je bil, ko se je pojavil na prvoligaškem prizorišču, fenomen (prišel je s popotnico 23 golov na 24 tekmah mladinske lige). Fizično izjemno močan napadalec je imel očiten naraven dar. Imel je občutek za obvladovanje žoge, ki mu jo je bilo resnično težko odvzeti. Njegovi takratni nasprotniki znajo povedati, da je bil njegov prvi korak hiter in odločen, zaključni strel pa močan.

Bunderla, sicer produkt Triglava, je praktično generacija zadnja leta najboljšega slovenskega nogometaša Josipa Iličića. Tudi on je bil, podobno kot Iličić, gorenjski nogometni posebnež. Za razliko od danes enega najboljših igralcev Serie A in lige prvakov, pa Bunderla svojega unikatnega talenta nikoli ni zares razvil, še manj unovčil. Z Iličićem sta v tistem obdobju oba hodila po robu. Iličić se je priložnosti oprijel in eksplodiral, Bunderla pa se je prehitro zadovoljil in ugasnil. 



Uspešna sezona 2007/2008, ko je bil pri dvajsetih s 17 goli na 34 tekmah drugi najboljši strelec 1. SNL (za Dariom Zahoro) in član idealne enajsterice slovenske lige, je Bunderlo dvignila v višave. Takrat mladi reprezentant je bil želja Maribora, pri katerem je, trener ekipe je bil Branko Horjak, začel kadrovati sveži športni direktor Zlatko Zahović. Bunderla je po nasvetu zastopnika in gorenjskega rojaka Mirana Pavlina v Maribor prišel skupaj s še enim velikim talentom - Daliborjem Volašom, v klubu pa sta že bila Marcos Tavares in Dragan Jelić.

"Maribor je bil najbolj konkreten, ponudb pa je bilo več. Zanimal se je tudi nemški drugoligaš Erzgebirge Aue, kjer sem bil lani na preizkušnji. Po nasvetu drugih sem se odločil, da ostanem tukaj. Moram si nabrati izkušenj, ne bi šel rad takoj v tujino," je ob svojem prestopu v Maribor zrelo govoril Bunderla. 

Pričakovanja od mladega talenta, ki je brez najmanjših težav preklopil iz mladinskega v članski nogomet in praktično takoj uspel zabiti 17 golov v eni sezoni, so bila razumljivo velika. Učinek pa je bil nerazumljvo skromen. Bunderla je v prvi mariborski sezoni ostal celo brez gola, v drugi pa je zmogel le enega. Hitro je v ekipi Darka Milaniča, ki je iskal zanesljive in marljive igralce, postal odvečen in bolj po sili razmer kot kaj drugega končal v Kopru (trener je bil Primož Gliha). Zahović je izvedel donosen manever, znebil se je Vita Pluta in Bunderle, dobil pa Etiena Velikonjo in ga pozneje prodal v Cardiff City. Bunderla pa je, ker tudi na Bonifiki ni šlo, končal v pozabi. 

Zakaj Davidu Bunderli v Mariboru ni uspelo, bo verjetno za vedno ostalo nepojasnjeno. Je bila kriva konkurenca? Nešportno življenje? Težave s prilagoditvijo na višje zahteve? Razlogov za njegov neuspeh v Ljudskem vrtu in tudi pozneje je verjetno več. Njegova usoda pa je pravzaprav usoda mnogih mladih talentov, ki so bili v začetni fazi profesionalne kariere zaradi dobrih predispozicij boljši od vrstnikov, a so se pod težo talenta in pričakovanj tako ali drugače izgubili v (pod)povprečnosti. Če bi bil za njegovo usodo "kriv" le Maribor, bi brez težav lahko uspel drugje. Pa ni.

Zadnjih sedem let je Bunderla tako nogomet igral na nizki ravni, v lokalnih avstrijskih ligah, kjer se bolj kot zares in za denar igra za zabavo. Za njim se je nogometna sled sčasoma povsem izgubila.

Pa tako veliko je obetal, ko je lahkotno zabijal v rdeče-belem dresu in sanjal o "Španiji, Angliji in Nemčiji".