(foto: pigac.si)
V prvem krogu drugega dela sezone (vmes je bil že odigran tudi drugi krog) smo dobili potrditev, da v ligi igra celo več tujih kot domačih nogometašev.
Minuli konec tedna smo dočakali povratek slovenske nogometne lige, saj so bila na sporedu štiri srečanja 19. kroga državnega prvenstva. Program je bil zaradi bankrota Domžal nekoliko osiromašen, saj je bilo Primorje, ki bi moralo igrati z rumeno-modrimi pač prosto. Na delu smo tako videli osem moštev, ki so na igrišče poslala vsega skupaj 124 igralcev.
Glede na to, da se NZS s pravili in kvotami trudi, da bi bilo v kadrih slovenskih prvoligašev čim več slovenskih (oziroma »doma vzgojenih«) nogometašev, smo pričakovali, da se bo to odrazilo tudi na terenu. Pa se je res? Od teh 124 nogometašev, ki so v petek, soboto in nedeljo stopili na slovenska nogometa igrišča, je bilo 66 tujcev in 58 domačinov.
Je torej slovenska liga sploh zares slovenska? Podatek bi moral biti za odgovorne nekoliko zaskrbljujoč, sploh če pogledamo podrobneje in ugotovimo, da so najbolj »potujčene« dejansko najboljše, oziroma najbogatejše ekipe: Celje, Maribor, Koper in Olimpija.
Najbolj »slovenski« moštvi sta na igrišče poslala makedonski trener Radomelj Jugoslav Trenčovski in domači trener Mure Darjan Slavic. Na tekmi proti Aluminiju je Trenčovski uporabil 15 nogometašev od katerih je bila samo peterica tujcev. Enako je naredil trener črno-belih na tekmi v Stožicah. Pretežno slovensko ekipo je uporabil tudi trener Aluminija Jura Arsić, ki je prav tako uporabil 15 igralcev, od tega 9 Slovencev in 6 tujcev.
Ljubljanski Bravo, ki med bolj površnimi opazovalci slovenskega nogometa uživa nekakšen status kluba, ki dela z mladimi in pretežno temelji na domačih igralcih, je na gostovanju na Bonifiki uporabil 16 nogometašev. Trener Aleš Arnol je uporabil osem tujih in osem domačih igralcev.
Četverica klubov, ki velja za kvalitetni vrh slovenskega nogometa, je skupaj uporabila 63 igralcev, saj so vsi razen Celja uporabili vseh 16 možnih nogometašev. Med temi 63 igralci je bilo zgolj 21 Slovencev, 42 pa je bilo tujcev.
Olimpija je proti Muri dala priložnost petim Slovencem in enajstim tujcem, enako tudi Koper proti Bravu, Albert Riera je v Ljudskem vrtu prav tako uporabil pet Slovencev in deset tujcev (ena menjava je ostala neizkoriščena), Maribor pa je na štajerskem derbiju uporabil šest Slovencev in deset tujcev.
Iz tega sledi zaključek, da so naši najboljši klubi najbolj potujčeni in da slovenski nogometaši lažje dobijo priložnost v manj renomiranih moštvih. Gre le za anomalijo, ki se bo v prihodnjih letih »izravnala«, ali pa lahko govorimo o trendu? Glede na pretekle izkušnje gre bolj za trend kot anomalijo, kar pa za slovenski nogomet ne pomeni nič dobrega.
Tuji vlagatelji, ki obvladujejo Celje, Maribor in Olimpijo imajo seveda svoje račune. Njih ne zanima dobrobit slovenskega nogometa, čeprav bodo seveda za medije izjavljali, da jih. Nihče jih ne more prisiliti, da bodo v svojih klubih dajali priložnost domačim igralcem. Klube so kupili in so njihovi. Z njimi lahko počnejo, kar jih je volja.
To je pač realnost slovenskega nogometa, saj domačih vlagateljev preprosto ni, vlaganje v slovenski nogomet slovensko gospodarsko elito preprosto ne zanima. In tako postanejo klubi poligoni za tuje investitorje, ki imajo pač svoje agende in svoje želje.
In to se v kratkem ne bo spremenilo. Slovenska reprezentanca pa se bo morala znajti kakor bo vedela in znala.