(foto: Posnetek zaslona)
Kdo bo Olimpijo vodil v naslednji sezoni in kdo bo sploh "šef" ljubljanskega kluba?
V soboto smo v Stožicah gledali tekmo med obema ljubljanskima prvoligašema. Domačin je bil Bravo, kakšnih 80% ljudi na štadionu pa je bilo navijačev Olimpije. Glavna tribuna je bila pričakovano slabo popolnjena, saj srečanje ni odločalo o ničemer.
In v tem duhu ga je vzela tudi Olimpija, ki je nastopila v skoraj mladinski zasedbi. Fede Bessone bo, čeprav je pred kratkim podaljšal pogodbo, po nekaterih neuradnih informacijah po vsej verjetnosti kmalu ostal brez službe. Za (verjetno) slovo od Ljubljane je velikodušno podaril prvoligaške minute velikemu številu mladih igralcev. Za večino od njih povprečen gledalec slovenskega nogometa najbrž sploh še ni slišal.
Za takšno tekmo je to dokaj normalen pristop, Bravo pa je na drugi strani dvoboj vzel skrajno resno in nastopil s prvo postavo. Bili so izredno željni zmage nad neizkušenim nasprotnikom in so se golov v drugem polčasu veselili, kot da dejansko nekaj pomenijo. Realno pa ti zadetki, doseženi proti (z izjemo Dige) povsem neizkušeni obrambni vrsti, niso pomenili prav nič.
Posebno dimenzijo tekmam Brava v Stožicah daje tudi uradni napovedovalec, ki v mikrofon kriči tako razvneto in doživeto, da je kontrapunkt praznih tribun in dejstva, da Bravo praktično nima otipljive navijaške mase, še toliko bolj nadrealističen. Sploh ko se edini aplavz ob menjavah Brava sliši s častne tribune, kjer je bilo več »navijačev« rumeno-belih kot na C tribuni. Potemkinova vas slovenskega nogometa.
Kako »pomembna« je bila tekma za zeleno-bele pove podatek, da je nastopilo reci in piši kar sedem mladincev, ob njih pa kot osmi povsem neznan igralec še dolgolasi hrvaški debitant Marat Žlibanović. Na vratih pa je stal rezervni vratar Matevž Dajčar, ki smo ga dodobra spoznali jeseni, ko je bil Vidovšek odsoten. Od standardnih igralcev prve postave so celo tekmo odigrali samo Diga, Kojić, Brest in Marin, medtem ko sta bila že ob polčasu z mladincema zamenjana Govea in Pedro Lucas.
Ko je Bravo torej dosegel svoja dva gola, ki ju je proslavil bučno, je imela Olimpija na igrišču sledečo zasedbo: Dajčar (24 let), Žlibanović (21 let), Pantić (18 let), Henjak (17 let), Diga (28 let), Šega (18 let), Kojić (21 let), Kukavica (18 let), Brest (24 let), Marin (25 let) in Lungu (16 let).
Tudi rumeno-beli so ponudili nekaj priložnosti mlajšim igralcem, vendar v precej manjši meri in z neprimerno manjšo minutažo. Eden od njih, mlajši brat Martina Pečarja, je zabil zmagoviti gol, ki pa gre predvsem na dušo zmedene obrambe in vratarja Dajčarja, ki bi ta strel preprosto moral ubraniti.
Bessone je tekmo vodil dokaj energično in doživeto kot vedno, tako da smo dobili vtis, da še ne ve, da je to morda njegova zadnja tekma na klopi Olimpije. Tudi v izjavi po tekmi je govoril o pripravah in o tem, kaj načrtuje za naslednjo sezono. Morda se odločitve o njegovi prihodnosti sprejemajo za njegovim hrbtom. Glede na vse, kar vemo o moralni drži in »resnicoljubnosti« ljudi, ki vodijo Olimpijo, to niti ne bi bilo tako presenetljivo.
Bessone je tekmo vodil, kot da razmišlja o prihodnosti kluba. Od sedmih igralcev iz podmladka, ki jim je dal v soboto priložnost, se zdi, da imata največji potencial 19-letni defenzivni vezist (po potrebi tudi štoper) Jan Jurgec, ki se je v preteklosti kalil v mladinski šoli AS Rome in komaj 16-letni napadalec Fabian Lungu, sin bivšega nogometaša Celja in Maribora ter moldavskega reprezentanta Vladislava Lunguja. Tudi 18-letni ofenzivni vezist Inas Kukavica in 18-letni hrvaški levi krilni napadalec Frano Mohorovičić, ki je prišel iz Rijeke, sta pokazala, da bi s trdim delom lahko lepo napredovala.
Vprašanje pa je s kakšno zasedbo bo Olimpija krenila v novo sezono in koliko bo prostora za te mlade fante. Največ bo odvisno od tega ali bo v klub vstopil George Junčaj in s tem omogočil delovanje na višjih finančnih obratih. V kolikor bo v klubu nekaj več denarja, kot ga je trenutno, bodo mladi verjetno spet potisnjeni na stranski tir.