
Paragvaj (foto: Getty Images)
Komentar: Igra Paragvaja proti Franciji je razburila, toda Južnoameričani so imeli upraivčen razlog za takšen pristop.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Okej, bom kar takoj priznal, da ne bo nesporazuma. V nogometu vedno navijam za globalni jug proti globalnemu severu. Za revne proti bogatim, izkoriščane proti izkoriščevalcem, deprivilegirane proti privilegiranim. Za Južnoameričane proti Evropejcem. To ni politično stališče, to je stvar etike in karakterja.
Zato mi je vedno zanimivo spremljati režimske medije globalnega severa, predvsem anglofonske, ki so mi jezikovno najbolj dostopni in se čuditi, kako predvidljivi so. Ekipe iz globalnega juga se jim zdijo »luštkane« in simpatične, dokler pridno odigrajo svojo vlogo in pošteno izgubijo.
Ko pa si drznejo biti tekmovalne, agresivne in – če mi dovolite ta izraz – zaj****e, kot so bili Paragvajci proti Franciji, pa sledi zgražanje in šok. Kako si drznejo Paragvajci tako igrati? Biti tako umazani in predrzni!? Kako si drznejo igrati na edini način, ki jim omogoča enakovreden boj?
Morali bi biti plemeniti in pošteni, kot so bili v šestnajstini finala Švedi, ki so proti Francozom ubrali povsem zgrešeno taktiko in izgubili s 3:0, lahko pa bi bilo tudi 10:0, če bi bili Mbappe in kolegi malo bolj zbrani v zaključkih.
In po mnenju režimskih medijev globalnega severa bi morali tudi Paragvajci igrati tako. Njihova edina vloga na tem svetovnem prvenstvu je, da pošteno izgubijo proti ZDA, Nemčiji, Franciji in podobnim reprezentancam.
Ampak Paragvajci so borci. Kar 90% prebivalstva poleg španščine govori tudi različne dialekte jezika gvarani. Stoletja so se upirali Špancem, ki jih nikoli niso mogli povsem podjarmiti in iztrebiti. In to ti pride v kri. Indijansko kri. »Inat«, bi rekli na Balkanu.
Proti Franciji so bili Paragvajci vrhunski. To je izredno omejena ekipa, ki bi po mnenju »strokovnjakov« v naših in tujih medijih lahko Francijo premagala samo po nekem neverjetnem čudežu. Kot da ti »strokovnjaki« še nikoli niso gledali nobene nogometne tekme, kot da ne bi vedeli, kako težko je prebiti odlično organiziran obrambni blok, če je na drugi strani odločna in neustrašna skupina borcev.
Vedno je način. Vedno se da. In paragvajski selektor Gustavo Alfaro je to dobro vedel. Vedel je, da so Francozi povsem drugačna »zver« od patetičnih Nemcev. Da lahko igrajo tudi skozi sredino. Da te razparajo v delčku sekunde, če nisi pozoren in stoodstoten.
In zato je Alfaro izbral tri osrednje branilce, dva bočna »wing-backa«, ki nista preveč agilna, sta pa močna in vezno linijo zgostil z »varnostniki iz nočnega kluba«, nogometaši, katerih edini cilj je bil preprečiti Francozom eleganten pretok igre. S tem je Alfaro »ubil« sredino igrišča in če ne bi bilo tistega upravičeno dosojenega penala, bi njegov načrt deloval v popolnosti.
Načrt je seveda vključeval tudi »temne umetnosti«, kot temu pravijo anglofoni. Veliko majhnih prekrškov, konstanten pritisk na sodnika, provokacije, prerekanje, prerivanje, valjanje. In zakaj ne? Kaj pa naj? Naj stojijo na terenu in ploskajo čudovitemu Oliseju in se pustijo premagati, kot so se pustili Norvežani in Švedi?
Paragvaj je pokazal našim in tujim »strokovnjakom«, kaj je to fuzbal. Kako igraš, če so tvoje možnosti omejene. Kako, kot radi rečemo »izenačiš igralno polje«. In tisti, ki spremljamo južnoameriški nogomet, smo vedeli, da bo tako. Da se Paragvajci ne bodo ulegli na tla in jokcali, da je Francija predobra zanje in da nimajo nobenih možnosti.
O, ne. Zavihali so rokave in zvlekli Francoze na svoj nivo. Kako zelo so jim prišli pod kožo je dal vedeti prizor takoj po zadnjem sodnikovem žvižgu, ko je paragvajski vratar Orlando Gill ponudil roko Mbappeju, slednji pa se je pretvarjal da ga ne vidi in je raje »pozdravljal« navijače.
Če favoritom pokažeš, da se jih ne bojiš, so ponavadi užaljeni.
»Señores imperialistas, tenemos absolutamente ningun miedo.«