Nasser Al-Khelaifi (foto: Getty Images)
Organizacija svetovnega prvenstva leta 2018, natančneje kandidatura za to prvenstvo, je PSG pomagalo priti do trenutnega lastnika.
Novi evropski prvak Paris Saint-Germain je bil velik klub vse od svojega nenavadnega "rojstva" leta 1970, v času globoke krize pariškega nogometa, ko je mladi klub zapolnil nogometno praznino v francoski prestolnici in postopoma prevzel primat med pariškimi klubi. Toda PSG, ki ga poznamo danes, globalni Behemot, grandiozni superklub na katarski pogon, se je "rodil" šele štiri desetletja kasneje, novembra 2010.
Zgodba o katarskem prevzemu pariškega kluba je večplastna in vključuje sam vrh francoske politike, bližnjevzhodne geopolitične permutacije, katarsko-francoske ekonomske odnose in še mnogo drugih faktorjev. Toda ključni datum za vse kar je sledilo, je 23. november 2010, ko je prišlo v Elizejski palači do sestanka, ki je spremenil zgodovino nogometa v Franciji in v svetovnem merilu.
Do "usodnega" poslovnega kosila v Elizejski palači je prišlo v času ostrega boja v procesu za izbor prirediteljev za svetovni prvenstvi 2018 in 2022. Odločilno glasovanje izvršnega komiteja (ExCo) svetovne nogometne organizacije FIFA o podelitvi pravic za organizacijo največjega in najbolj donosnega športnega dogodka na svetu, je bilo na sporedu 2. decembra 2010 v Zürichu.
Takratni predsednik FIFE Sepp Blatter je želel, da prvenstvo leta 2018 pripade Rusiji, prvenstvo leta 2022 pa ZDA. V skladu s tem naj bi glasoval tudi njegov zaveznik, predsednik UEFE Michel Platini. To je bil tudi Platinijev namen. Do tistega srečanja v Elizejski palači, teden dni pred züriškim glasovanjem.
Platini je prišel v Elizejsko palačo na povabilo takratnega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja. Na kosilu se je zbralo veliko vplivnih ljudi iz nogometne politike, zahodne visoke politike in kapitala ter predstavnikov zalivskih avtokracij. Prisotna sta bila tudi katarski kronski princ šejk Tamim bin Hamad Al Thani in katarski premier šejk Hamad bin Jassim Al Thani. Od predstavnikov zahodnega kapitala je bil tam tudi francoski poslovnež Sebastien Bazin, ki je zastopal Colony Capital, ameriški investicijski sklad, takratnega večinskega lastnika PSG-ja.
Sarkozy je kot navijač pariškega kluba želel prepričati Katarce, da kupijo takrat finančno slabo stoječi PSG od ameriškega sklada. Pariški klub je imel v tem obdobju vsakoletno izgubo v višini 20 milijonov evrov in je nujno potreboval svež kapital. Eden od pogojev za ta posel pa je bil, da poskuša Sarkozy prepričati Platinija, da enajst dni kasneje v Zürichu glasuje za katarsko kandidaturo. Francoski predsednik naj bi med kosilom omenil predsedniku UEFE, da bi bilo dobro, če bi svoj glas namesto Američanom namenil Katarcem.
In tako je tudi bilo. Katar je dobil svetovno prvenstvo 2022, sedem mesecev kasneje pa je Qatar Sports Investments (QSI) kupil večinski delež Paris Saint-Germaina. Leto dni kasneje je v Franciji zaživela televizijska mreža beIN SPORTS, ki je kupila pravice za Ligue 1. BeIN je del katarske medijske hiše Al Jazeera. Poleg tega se je poglobilo sodelovanje med francosko in katarsko državo, ki je postajalo tesnejše že vse od globalne finančne krize leta 2008. Leto dni po sestanku je Francija prodala Katarju 50 letal Airbus, zalivska država pa je povečala svoja vlaganja v francosko gospodarstvo.
V 15 letih so Katarci PSG preobrazili iz nogometnega kluba v kulturološki fenomen, v globalno blagovno znamko, ki združuje šport, modo in zabavno industrijo. Na začetku je bila liga prvakov obsesija. Na začetku je bilo kupovanje svetovnih superzvezdnikov obsesija. Toda ti zvezdniki niso prinesli uspeha na igrišču. Prinesli pa so uspeh izven igrišča. Ne samo uspeh, neverjeten uspeh.
QSI je PSG leta 2011 kupil za 70 milijonov evrov, danes pa je klub vreden nekje med 3,5 in 4,2 milijarde evrov. Eden od ključnih trenutkov pri dvigu prepoznavnosti blagovne znamke PSG-ja je bilo sodelovanje z blagovno znamko Nike Jordan leta 2018. Messi, Neymar in Mbappe so bili na terenu posmeha vredne razvajene primadone, izven terena pa so bili neverjeten komercialni uspeh in so dvignili prepoznavnost blagovne znamke do neslutenih višin.
In ko so opravili svojo misijo, so se odpravili novim multimilijonskim dogodivščinam naproti, PSG pa je krenil v novo fazo projekta, katerega obraz je prvič v katarskem obdobju postal trener – Luis Enrique. Asturijec je Les Parisiens v rekordno kratkem času preobrazil iz antipatične in nefunkcionalne zbirke preplačanih zvezdnikov v mladostno, delovno, učinkovito in estetsko dovršeno skupino nogometašev brez ega, ki so povsem podrejeni kolektivu. Kulminacija vsega tega pa je letošnja sezona, ko je PSG brez konkurence najboljše moštvo na stari celini, kar je potrdila tudi suverena predstava v finalu lige prvakov.
To pa je samo vrh ledene gore, saj se je katarski vpliv presegel delovanje iz ozadja, prilizovanje centrom moči. Katarci so postali center moči v zahodni politiki in družbi. Najboljši pokazatelj tega je predsednik kluba, bivši teniški igralec Nasser al-Khelaifi, ki so ga pred kratkim na filmskem festivalu v Cannesu videli v družbi lastnika Amazona Jeffa Bezosa, enega najvidnejših predstavnikov sodobnega zahodnega tehnofevdalizma. Poleg tega je al-Khelaifi predsednik družbe beIN SPORTS, minister v katarski vladi, vodja združenja evropskih nogometnih klubov (ECA), član izvršnega komiteja UEFE in celo posrednik pri mirovnih pogajanjih o Gazi v Elizejski palači.
PSG ni samo nogometni velikan, PSG je inštrument moči in družbeni fenomen, odličen pokazatelj prepletenosti športa, politike, posla, zabavne industrije in drugih ključnih aspektov sodobne družbe.