(foto: //)
Ljubljanska Olimpija je v sedemdesetih letih gostovala pri slavnem tunizijskem klubu.
Ob zgodovinskem uspehu
Maroka, ki se je kot prva afriška reprezentanca uvrstil v polfinale svetovnega prvenstva, je afriški nogomet spet pritegnil pozornost svetovne športne javnosti. Tudi pri nas so mnogi navijali za pogumno severnoafriško ekipo, ki je iz nadaljnjega tekmovanja izločila evropske velesile kot so Belgija, Španija in Portugalska. V
Nostalgiji smo v preteklosti že obdelali prvega afriškega nogometaša, ki je igral na Slovenskem, spomnili smo se tudi prve afriške ekipe, ki je gostovala pri nas, nismo pa še "odpluli" v obratni smeri. Kdaj je kako slovensko nogometno moštvo prvič odigralo tekmo na črni celini?
Vsi se seveda spominjamo naše reprezentance, ki je leta 2010 igrala v
Južni Afriki, mnogi se spominjamo tudi gostovanja v Alžiriji leta 2014, ko so naši na štadionu Mustapha Tchaker v Blidi pred 26.000 gledalci izgubili prijateljsko srečanje z 2:0. Toda prvo slovensko moštvo je afriško celino obiskalo že mnogo prej. To je bila
Olimpija, ki je leta 1975 gostovala v Tuniziji.
V prvi polovici aprila 1975 je bila jugoslovanska liga prekinjena zaradi reprezentančnega premora. Reprezentanca Jugoslavije je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo gostovala v Belfastu pri Severni Irski. Pri Olimpiji so to priložnost izkoristili za zgodovinski prvi obisk Afrike. Na povabilo enega največjih in najuspešnejših tunizijskih klubov,
Etoile Sportive du Sahel, so zeleno-beli odpotovali v tretje največje tunizijsko mesto Sousse, ki je bilo že osem let pobrateno z Ljubljano.
V četrtek, 10. aprila 1975, je ljubljansko moštvo v letalu Inex Adria Avioprometa v družbi večje skupine slovenskih turistov poletelo čez Sredozemlje, naslednjega dne pa se je na leta 1973 zgrajenem Olimpijskem štadionu pomerilo z domačim prvoligašem. Olimpija je nastopila brez treh pomembnih članov prve postave, reprezentanta
Danila Popivode ter poškodovanih
Toneta Rožiča in
Vita Dimitrijevića. Barve ljubljanskega kluba so na tem zgodovinskem srečanju zastopali Fahrija Dautbegović v golu, Slobodan Dogandžić, Slobodan Bracanović (Zdenko Iskra), Stevan Samatović in Zlatko Klampfer v obrambi, Josip Vugrinec, Vukadin Lalović, Tomo Prosen, Ilija Grubor in Marko Hacler v vezni liniji ter Goran Jurišić v napadu.
V prvem polčasu sta bila tekmeca enakovredna, čeprav je domači trener
Abdelmajid Chetali (ki je bil obenem tudi selektor tunizijske reprezentance) v prvo enajsterico uvrstil kar šest rezervistov. V drugem delu, ko je Chetali v igro poslal svojo najmočnejšo zasedbo, pa je Olimpija pokazala svojo moč. "
Napadalci Olimpije so še naprej izredno nevarno prodirali v kazenski prostor domačinov, ki jih je – vsaj tako je kazalo – močan veter, ki je pihal vso tekmo, pravzaprav bolj oviral kot goste," je v Delu zapisal Boris Dolničar. "
Slednji so po odmoru doumeli, da v takšnih vremenskih okoliščinah ne bodo z visokimi podajami opravili ničesar, saj je žoga kdaj pa kdaj padla tudi deset in več metrov za igralcem, ki naj bi jo dobil." Z goloma Prosena v 53. in Jurišića v 74. minuti so si Ljubljančani zagotovili zmago z 2:0.
Trener Olimpije
Slavko Luštica je po tekmi povedal: "
Očitno je, da igrajo Tunizijci predvsem dober individualni nogomet, medtem ko so v kolektivni igri pravi začetniki. Posledica tega je tudi dejstvo, da se afriški nogometaši zaenkrat še ne morejo enakovredno kosati z evropskimi ekipami. Seveda pa je ob tem treba vedeti, da Afričani nimajo ravno velikih mednarodnih izkušenj." Kljub temu je trener Chetali tri leta kasneje s tunizijsko reprezentanco nastopil na svetovnem prvenstvu v Argentini in dosegel zgodovinsko prvo zmago katerekoli afriške reprezentance na največjem nogometnem tekmovanju, ko je premagal Mehiko s 3:1.
"
Po tekmi so domači nogometaši pripravili v skromno, a prijetno opremljenih klubskih prostorih prijateljsko srečanje, na katerem so ob coca-coli, oranžadi in piškotih ljubljanske nogometaše povabili na povratno tekmo – julija, ko bodo z vrsto športnih manifestacij praznovali obletnico kluba," je poročal Dolničar. "
Ko smo se pozneje sprehajali po trgovskem delu Soussa, so bili številni mladi prodajalci značilnih tunizijskih spominkov iz usnja, gline, medenine, srebra in volne nekajkrat bolj prijazni in spoštljivi kot pred tekmo, ki naj bi se po njihovih napovedih končala s 3:1 oziroma 4:0 za domače. Zato pa so si tu in tam toliko bolj dali duška pri cenah svojih izdelkov."