Dino Kojić (foto: Nogomania)
Dino Kojić je novo ime na sceni in igralec, ki je neverjetno hitro pridobil simpatije navijačev Olimpije. Kot Bežigrajčan se v Olimpiji počuti kot doma.
Nogometaš, ki na treninge in tekme v Stožicah lahko "skoči" kar s skirojem, je ena od največjih novosti v Olimpiji to sezono. Dino Kojić je odkritje Victorja Sancheza, ki je že na prvih treningih po prihodu v Ljubljano opazil potencial do takrat manj znanega mladeniča. Že na pripravljalnih tekmah je Španec Kojiću zaupal, vse skupaj pa je preraslo v to, da je Kojić doslej odigral že 12 tekem za prvo ekipo Olimpije, dosegel je tudi tri gole in prispeval dve podaji.
Devetnajstletnik ne skriva, da živi svoje sanje. Kot domačin, Bežigrajčan in nekdo, ki je verjetno več nogometa preigral na betonu in izven klubskega nogometa kot znotraj organiziranih lig, je hitro prirasel k srcu navijačem Olimpije, ki so že na drugi tekmi skandirali njegovo ime.
"Vse se dogaja tako hitro. Težko bi si želel kaj več. Ko so mi skandirali, iskreno povedano, nisem slišal, tako močno sem bil v tekmi. Fizioterapevt me je opozoril, kar nisem mogel verjeti. Vau!" pravi Kojić, ki je pogodbo z Olimpijo pred tedni podpisal brez oklevanja. Niti prebral ni, kaj v njej piše.
"Na začetku sezone si nisem mislil, da bom tukaj, kjer sem zdaj. Prej bi pričakoval posojo v drugo ligo ali kaj podobnega. Igrali smo prijateljske tekme, dobro sem jih odigral in verjetno so mi zato dali priložnost. Trener me je opazil, res sem se trudil. Že na prvi prijateljski tekmi me je dal v prvo postavo. Od takrat vse skupaj traja. Sanjsko!" dodaja 19-letnik, ki izven treningov sicer že vrsto let "kraljuje" na okoliških igriščih za Bežigradom. "Tam sem se izoblikoval. Rad igram, To je prosta igra, treningi mi niso bili nikoli dovolj," razkriva kreativni nogometaš, ki se je med odraščanjem zgledoval predvsem po Neymarju in Ronaldinhu.
Zdaj, ko je Kojić član prve ekipe Olimpije, se je njegovo življenje začelo spreminjati. Zanimivo, debitiral pa je relativno "pozno", pri devetnajstih.
"Mogoče je za današnje standarde to že kar pozen začetek. Ničesar nisem prehiteval. Trikrat sem bil na treningih prve ekipe pri Rieri, enkrat pri Zeljkoviću. Potem sem imel določene probleme in sem ostal pri mladincih. Takrat sem se osredotočil samo na to, na igre v mladinski ekipi, saj sem le na to lahko vplival. V klubu so mi pomagali, trenerji, pomočniki, individualno so delali z mano, da sem lahko popravljal svoje napake. Ko sem prišel v prvo ekipo, sem recimo lahko na polno zdržal kakšnih 50 minut, zdaj jih lahko kakšnih 80. Trener Sanchez mi je dal osnovno navodilo - delaj. In to ponavljaj!"
Nogomet je bil vseskozi edini "načrt" za mladega Dina Kojića v njegovem sicer kratkem življenju. Začel je v Interblocku, bil v Bravu, nato je prišel v Olimpijo.
"Naredil sem srednjo šolo, razmišljal sem o fakulteti, ampak zdaj za to nimam dovolj časa. Nogomet je bil od šestega leta naprej zame edini šport in edina izbira. Nimam plana B, nikoli ga nisem imel. Nogomet me vseskozi drži in jaz se mu prepuščam. Konkretnih ciljev zdaj še nimam, želim pa rasti in iti naprej, to je moje vodilo. Kam me bo odneslo, bomo še videli. Sanjam o ligi prvakov in velikih tekmovanjih s Slovenijo."
Ker je še mlad in neizkušen, se Kojić na tekmah sooča s pričakovanimi izzivi. Da ga kdaj "stisne", ne skriva.
"Pred vsako tekmo čutim določeno nervozo. Dobim pa samozavest, ko mi nekaj uspe in mi nekdo zaploska. Pomaga tudi, da smo v Olimpiji med seboj dobro povezani in si pomagamo. Se pa še privajam na vse skupaj, recimo na to, da se hoče kdo fotografirati z mano. Takšne stvari me polnijo. Potem pa si rečem: Saj počnem to, kar imam rad - igram nogomet! Imam srečo!"
Mladenič je z dobrimi igrami na začetku sezone opozoril nase in si prislužil vpoklic v mlado reprezentanco, s katero je zdaj izjemno blizu uvrstitvi na Euro U21.
"Imamo pomembno tekmo za Euro. Tudi ta zgodba je neverjetna. Sploh nisem vedel, da me je selektor vpoklical, v klubu mi tisti dan niso povedali, jaz pa sem prišel domov in me preseneti sestra. Pokazala mi je na telefonu novico, da sem vpoklical. Nisem ji verjel, mislil sem, da se šali z mano. Pa je bilo res!"