Adam Delius, Igor Barišić (foto: pigac.si)
Kaj vse je šlo narobe v Olimpiji? Jasno je, da so odločevalci zamočili na celi črti, kar samo še krepi govorice, da bi klub lahko bil prodan.
Jesenski del sezone 2025/26 je končan in čas je, da klubi potegnejo črto pod letošnje predstave. Za ljubljansko Olimpijo je bila jesen vse prej kot uspešna, ravno nasprotno. Aktualni slovenski državni prvak je pogorel v Evropi in v ligi. Edina svetla točka je preboj v četrtfinale pokala. Kaj je šlo narobe, da je lanska suverena ekipa postala tako neprepričljiva?
Odgovor je večplasten. Odhod trofejnega in med igralci in navijači priljubljenega trenerja Victorja Sancheza je vsekakor eden od razlogov. Drugi je razpad šampionske ekipe. Odhodi Raula Florucza, Marcela Ratnika, Davida Sualeheja in Jorgeja Silve so osiromašili uigrano in dobro uravnoteženo moštvo, ki je pod Sanchezom delovalo izredno kompaktno in resno.
Zamenjave za te ključne nosilce igre niso bile posrečene. Dimitar Mitrovski ni prevzel dominantne vloge Raula Florucza, Veljko Jelenković se je izkazal za povsem ponesrečeno zamenjavo za Ratnika, Diga pa niti približno nima kvalitete in prezence sonarodnjaka Silve. Tudi Jošt Urbančič, ki je od vseh teh igralcev prikazal največ, ni uspel zares stopiti v velike čevlje robustnega in borbenega Sualeheja. Če k temu dodamo še zdravstvene težave Matevža Vidovška, ki ga je zamenjal neizkušeni Matevž Dajčar, je slika popolna.
Potem je tukaj še trenerski vrtiljak. Kar štirje različni trenerji (trije stalni in eden začasni) so vodili zeleno-bele v jesenskem delu sezone. Portugalec Jorge Simao je pogorel na vsej črti, tukaj ni kaj drugega reči. Ivan Senzen je na dveh tekmah pokazal, da dobro pozna ekipo in je odpravil največje Simaove napake, a nikoli ni bil mišljen kot stalna rešitev. Erwin van de Looi ni imel prave motivacije in je kmalu izgubil zaupanje igralcev. Federico Bessone je prevzel ekipo v nehvaležnem trenutku in jo za silo stabiliziral, še zdaleč pa ni uspel odpraviti vseh težav, ki pestijo zmaje.
Olimpija skozi celotno jesen ni imela prepoznavne igre, kar je glede na številne menjave na klopi tudi povsem pričakovano. Vsak trener je prinesel nekaj svojega, moštvo pa se je konstantno prilagajalo in spreminjalo. Skupna točka vseh trenerjev pa je bila težava pri ustvarjanju priložnosti in posledično izredno malo doseženih zadetkov. Tudi povsem spremenjena obrambna vrsta, v kateri je edini "preživeli" iz prejšnje sezone neprepričljivi Ahmet Muhamedbegović, je bila vse prej kot trdna.
Tako generalni direktor Igor Barišić kot športni direktor Goran Boromisa (v tujih medijih) sta namignila, da se obeta remont ekipe. Toda remont ekipe je bil opravljen že poleti, pa ni prinesel želenega učinka. Tako da gre napovedano "čistko" bolj razumeti v smislu odganjanja igralcev, s katerimi so se odnosi poslabšali, kar je stalnica te uprave. Zdi se, da gre bolj za problem medčloveških odnosov v klubu kot pa za športno politiko.
Nekateri igralci še že nekaj časa na stranskem tiru in nihče ne ve, kaj je z njimi. Na primer Reda Boultam, Jordi Govea in Mariano Ahouangbo, ki sploh ne konkurirajo za nastope. Namesto njih na klopi sedi plejada mladincev, ki verjetno nikoli ne bodo dobili priložnosti v prvi ekipi.
Vsekakor bi veljalo razmisliti o smiselnosti igralcev kot so Nemanja Motika, Alex Blanco, Frederic Ananou in podobni, ki bi morali kot tujci po kvaliteti izstopati precej bolj, kot to počnejo sedaj. Namesto njih bi imela lahko Olimpija tudi povsem povprečne slovenske nogometaše, ki v ničemer ne bi bili dosti slabši od njih. Za sedenje na klopi bi bili vsekakor dovolj dobri.
Tudi mantra o dajanju priložnosti mladim domačim igralcem iz akademije postaja počasi že preveč absurdna. Edina "produkta" Olimpijine šole, ki sta v tej sezoni igrala za prvo moštvo sta Dino Kojić in Mateo Aćimović, ostali pa so bili za okras na klopi. Z vrnitvijo Marka Ristića po dolgotrajni poškodbi se bo to malo izboljšalo, toda realnost je pač kruta: Olimpija v mladinski ekipi nima igralcev, ki bi veljali za klubske projekte in bi bili temu primerno dozirani s postopnim vključevanjem v igro na prvoligaškem nivoju. Od sedenja na klopi ti mladi fantje nimajo nobene posebne koristi.
Če so govorice o prodaji kluba med zimskim premorom iz trte zvite in bo trenutna uprava ostala, jo skupaj s trenerskim štabom čaka ogromno dela, da popravi poletne napake in ustvari moštvo, ki bo dostojno imena Olimpija. Dejstvo pa je, da dolgoročno trenutna lastniška struktura ne bo mogla tekmovati z neprimerno bogatejšimi Rusi in Turki v Celju in Mariboru, ki že zdaj zagotavljajo neprimerno večje proračune kot je to sposobna zagotoviti ljubljanska nemško-hrvaška naveza.
Navijačem aktualnih državnih prvakov se vsekakor obeta pester zimski premor.