Adam Delius, Igor Barišić (foto: pigac.si)
Olimpija igra sezono, ki bo najslabša v zadnjih letih. Nihanje ne bi bilo tako problematično, če bi šlo za izoliran pojav, toda zdi se, da je izvor težav v klubskih pisarnah.
Pred štirimi leti in pol je Adam Delius po mesecih pregovarjanj kupil Olimpijo od takrat že vidno utrujenega Milana Mandarića z dogovorom, za katerega je pokojni Mandarić pozneje trdil, da se ni obdržal. Enigmatični Nemec je, čeprav ga slovenskim medijem nikoli ni uspelo zares finančno stehtati in se še danes pojavljajo dvomi o njegovih ambicijah ter dejanskih sposobnostih, uspel relativno hitro priti do uspehov in izhodnih prestopov, ki so zgodbo zapeljali v pozitivno smer.
Ko je Delius prevzel Olimpijo, je bila ta že precej zanemarjena. Tudi precej izpraznjena. Po štirih letih in pol pa se zdi, da se klub kljub vsem uspehom in milijonskim zaslužkom znova približuje tej točki. Namesto, da bi se klub razvijal, rasel in krepil, se danes navijači, ki jih na tribunah ni nič več kot pred leti, sprašujejo, kje je denar in zakaj ga klub ne investira. Razočaranj ne šteje nihče več.
Brez napadalca, brez kreativca in z vratarjem kot najboljšim posameznikom
Olimpija je v Grosuplju sinoči izgubila zasluženo. Čeprav trener Federico Bessone misli oziroma vsaj govori drugače, so Ljubljančani tekmo, ki je ne bi smeli izgubiti, izgubili tudi zaradi neambicioznosti in nefleksibilnosti odločevalcev v klubu. Napak, ki so privedli do točke, ko sta obe lovoriki že v začetku marca nedosegljivi, je bilo preprosto preveč. Brez okrepitev, brez napadalca, brez kakovostnih igralcev in trenerja ne more biti kakovostne celote, pa četudi je Bessoneju letos uspelo pokrpati določene luknje. Precej zaslug za letošnjo stabilizacijo ima predvsem povratnik Matevž Vidovšek, ki je nadstandard za to ligo in je absolutno najboljši igralec ekipe.
Letošnja sezona bo za Olimpijo verjetno najslabša zadnja leta. Konkurenta Maribor in Celje sta v institucionalnem in finančnem smislu že postala neulovljiva in vprašanje je, če bo Olimpija v takšni podobi kaj kmalu dočakala boljše čase. Brez sprememb in investicij zelo težko.
Kaj čaka Olimpijo?
Adam Delius danes ni nič bolj transparenten kot je bil ob prihodu v Ljubljano. Vsakršne govorice, da bi klub lahko prodal, zanika. Na drugi strani ne ponuja nikakršnih razvojnih načrtov. Klub, kjer v svojem slogu ureduje Igor Barišić, ostaja v stagnaciji. Evropa, rekordna prodaja, pojav Alberta Riere in Victorja Sancheza ter še nekateri prebliski ostajajo le še spomini, od katerih pa današnja Olimpija ne more živeti. Lahko bi recimo živela od svojega imena, transparentnega odnosa z navijači in lokalno skupnostjo, pa seveda od dobre igre in na račun potentnih mladih igralcev, a vsega tega nima. Vprašanje je tudi, če si tega v resnici sploh želi.
Kaj pomenijo mladost, zanos, energija, lokalni fantje in dokaj preprosta nogometna logika, so pri Olimpiji lahko sinoči videli v Grosuplju. Nasprotniku, ki marsičesa nima, ima pa večje srce, so morali čestitati. Vprašanje pa je, če se bodo iz te lekcije v pisarnah in tudi garderobi Olimpije kaj naučili.