Raul Florucz (foto: Aljoša Cankar)
KOMENTAR: Prodaja Raula Florucza je zgodovinska za slovenski nogomet, obenem pa je za Olimpijo tudi velika priložnost, da v slovenskem prostoru dolgoročneje zasede dominanten položaj.
Prestop, ki je imel predznak 'zgodovinskosti' že več mesecev, je končan. Res je bil zgodovinski, saj je Olimpija s prodajo Raula Florucza za 5 milijonov evrov podrla slovenski rekord in zaokrožila sezono, ki bo zgodovinska tudi v klubskih blagajnah – 8 milijonov od Evrope, 5 od Florucza in še dobra dva od prodaje Marcela Ratnika. Skupaj torej približno 16 milijonov evrov zaslužka in to s kadrom, ki mesečno stane manj od Maribora in Celja.
Prodaja Raula Florucza je razbila nevidni 'plafon' tržnice v Sloveniji, ki je nekako zabit med 2 ali največ 2.5 milijona evrov. Olimpija je s tem kot prva v Sloveniji skočila na vlak nakupovalne obsesije v Evropi, ki jo opazimo v spektakularnih prestopih tudi iz manj kakovostnih prvenstev od slovenskega – Kairat iz Kazahstana je denimo svojega mladega upa Dastana Satpaeva prodal za 4 milijone evrov – nastavila pa je tudi zrcalo svojim rivalom, ki bodo zaradi Floruczovega prestopa občutili še večji pritisk pri prodajanju svojih igralcev v tujino.
Raul Florucz je odličen igralec, ki je izzval rekorden prestop, vendar pa gre pri tem poslu za več kot to. Proces je bil uspešen od prve do zadnje točke projekta – skavting, poceni odkup, potrpežljivost, evolucija, vrhunec in rekordna prodaja. Olimpija je uspešno opravila vse faze prodajanja Florucza ter sklenila prestop, ki ne rešuje le finančne slike naslednje sezone, temveč polaga tudi temelje za dolgoročno ambicioznost. Pri čemer pa seveda nič ni gotovo – ne nazadnje je Olimpija leta 2015 v istem prestopnem roku s prodajama Andraža Šporarja in Ezekiela Hentyja zaslužila še več, a bi težko dejali, da je s tem pridobila dolgoročno prednost pred rivali. Kot jo je denimo Maribor iz zgodnejših časov Zlatka Zahovića.
Olimpija trenutno diktira zelo oster tempo, saj je že našla zamenjavi za Ratnika in Florucza, reinvestirala sredstva in ohranila kar precej manevrskega prostora, da do konca poletja še dodatno okrepi ekipo. Instantnega pritiska po prihodu neposrednih zamenjav ni več, kar pomeni, da se bo Goran Boromisa lahko osredotočil predvsem na iskanje priložnosti, ki jih ponuja trg. Olimpija je resda izgubila dva ključna igralca, vendar pa ima v izdelavi še lep nabor igralcev, za katere se zdi, da svoje optimalne vrednosti še niso dosegli – denimo Alexa Tamma, Marka Bresta, Dina Kojića, Petra Agbo in Marka Ristića.
Rivale Olimpije je najbolj veselil razhod s trenerjem Victorjem Sanchezom, čigar slovo pa je ob izredno intenzivnem kadrovskem dogajanju v zadnjem tednu dni pravzaprav že zdaj utonilo v pozabo oziroma ni več prioritetna skrb.
Maribor in Celje želita na vrh in z njim pogojujeta svoj investicijski vložek, a trenutno v marsičem zaostajata za Olimpijo, ki z manj pompoznosti in veliko več praktičnosti diktira zelo oster tempo in grozi, da bo obema zbežala z radarja ulovljivosti.