(foto: Aljoša Cankar)
Olimpija ima problem - njen poslovni model je naletel na večje zahteve po slovenskih nogometaših, ki jih mora Goran Boromisa zagotoviti že za naslednjo sezono.
Prejšnji četrtek je Olimpija na polfinalni pokalni tekmi v Celju prvič v zgodovini nastopila z enim samim Slovencem v prvi enajsterici. Temu bizarnemu mejniku so seveda botrovale predvsem poškodbe Ratnika, Ristića in Bresta, kljub vsemu pa je to pokazatelj določenega trenda v slovenskem klubskem nogometu.
PLT v tem pogledu sledi evropskim trendom. V Zahodni Evropi je povsem običajno, da so moštva skoraj povsem potujčena in da je domačih igralcev le za vzorec. Toda v teh primerih gre za končne porabnike "nogometnega produkta", vrh piramide, ki je finančno in tekmovalno na koncu "prehranjevalne verige".
Naši klubi pa so na drugem koncu tega spektra, na dnu nogometne prehranjevalne verige. Njihov glavni namen je ustvariti igralce za prodajo. To Olimpija sicer počne kar dobro, vendar igralce z določenim potencialom v glavnem išče izven slovenskih meja.
Športna politika, ki jo zelo dobro vodi in udejanja Goran Boromisa, je osredotočena na širši evropski prostor. Na Portugalskem je športni direktor Olimpije našel igralce kot so Rui Pedro, Diogo Pinto, David Sualehe in Jorge Silva. Agustina Doffa je našel v bosanski ligi, Jurgena Čelhako na Poljskem, Alexa Tamma v Estoniji. Iz zagrebškega Dinama je pripeljal Antonia Marina, iz druge hrvaške lige pa Petra Agbo in Raula Florucza. Edini slovenski igralec, ki ga je "našel" na domačem dvorišču, je Marko Brest, ki je prišel iz Kidričevega. Doma je našel tudi Brazilca Charlesa Thalissona, ki pa je seveda tujec.
S Portugalci Boromisa ni imel preveč srečne roke v smislu nadaljnje prodaje. Nekaj je klub zaslužil s "prisilno" prodajo Ruija Pedra, Pinto se zaenkrat še ni obnesel, Sualehe in Silva pa nista več rosno mlada in bosta verjetno odšla po izteku pogodbe. Trenutno podaljšanje pogodb z njima še ni na vidiku. Doffo je bil odličen nakup, a je prestar za prodajo, tudi Čelhaka in Thalisson nista slaba, obenem pa nista videti kot igralca, s katerima bi klub lahko kaj zaslužil, medtem ko so Tamm, Agba in Raul nogometaši, ki bi lahko prinesli zelo lep dobiček.
Tako to gre v nogometu, včasih potegneš pravo potezo, včasih ne. Nihče nima kristalne krogle, da bi vedel, ali se bo določen igralec obrestoval, ali ne. Nekateri se sicer obrestujejo v smislu dviga kvalitete moštva (Sualehe, Silva, Doffo), v smislu nadaljnje prodaje, ki je "sveti gral" klubov Olimpijinega ranga, pa ne. Klub pač posluje znotraj svojih zmožnosti in je v tem kar uspešen.
Toda Olimpija je kljub vsemu slovenski klub, eden od glavnih nosilcev kvalitete v našem klubskem nogometu. In kot tak bi preprosto moral imeti večjo bazo slovenskih nogometašev.
Če se ozremo v bližnjo soseščino in pogledamo, kako je na Hrvaškem, ugotovimo, da imajo njihovi nosilci kvalitete precej več domačih igralcev kot naši. Dinamo je tekmo proti Gorici začel s samo dvema tujcema v prvi enajsterici (Makedonec Stefan Ristovski in Francoz Ronoel Pierre-Gabriel). Enako velja tudi za Hajduk, ki je imel proti Istri prav tako dva tuja nogometaša v začetni postavi (Ukrajinca Nazarija Rusyna in Američana Rokasa Pukštasa).
Rečani sicer nekoliko odstopajo od tega, saj je proti Osijeku začelo šest tujcev (tudi naš Dejan Petrović), toda kljub temu je začelo tudi pet Hrvatov, trije pa so kasneje vstopili s klopi. Če so pri Olimpiji na voljo vsi, redko začnejo več kot trije Slovenci.
V naslednji sezoni bo v PLT veljalo novo pravilo, ki ga je NZS obelodanila na začetku leta. Število "doma vzgojenih" nogometašev v kadru za tekmo (prva ekipa plus klop) se bo dvignilo z osem na deset. Dvignilo so bo tudi število tujcev izven EU (iz tri na štiri), toda od tega Olimpija ne bo imela kakšne posebne koristi, saj je večina njenih tujcev državljanov EU.
V tem trenutku ima Olimpija v prvi ekipi devet nogometašev, ki izpolnjujejo kriterij doma vzgojenih, vključno z dvema rezervnima vratarjema. Zato tretji vratar Gal Lubej Fink vedno sedi na klopi, kar sicer ni navada. Luknje pa Olimpija krpa tudi s tem, da na klop daje mladince, ki še niso vknjižili niti minute članskega nogometa (Žiga Pečjak, Jan Cedilnik). Tudi Mateo Aćimović in Matej Dvoršak, ki sta v preteklosti že dobila prve članske minute, sta na klopi predvsem zaradi izpolnjevanja kvote.
Olimpija bo morala torej za naslednjo sezono zagotovo pripeljati "svežo slovensko kri", saj je krpanje lukenj s povsem neizkušenimi mladci tvegano početje, ki se ti lahko maščuje v primeru večjega števila poškodb in kartonov. Poleg tega je treba upoštevati tudi pravilo, da mora začeti tekmo vsaj en U21 slovenski igralec. Naslednje leto bosta Ratnik (če sploh ostane) in Brest že prestara za to kategorijo, od trenutnih igralcev z nekaj več izkušnjami pa ta kriterij izpolnjujeta le poškodovani Ristić in Kojić.
Gorana Boromiso (če bo seveda ostal) torej v poletnem prestopnem roku čaka ogromno dela.
Olimpija se zato zanima za osemnajstletnega domžalskega Jeseničana Luko Karahodžića Dovžana, ki je v tej sezoni za rumene vknjižil 11 nastopov v prvi ligi. Sin bivše smučarke Alenke Dolžan in bivšega hokejista Edvina Karahodžića je v članski konkurenci nazadnje zaigral pred več kot mesecem dni proti Bravu. V mladinski konkurenci pa je zelo učinkovit, saj je na 13 tekmah zabil kar devet golov.
Zmajem je zanimiv tudi Primorec Danijel Šturm, najboljši domžalski strelec, ki mu poleti poteče pogodba. Olimpija je imela priložnost, da ga pripelje že pozimi, a tega ni izkoristila. Poleti bo to težje izvedljivo, saj mu ponudb verjetno ne bo manjkalo. Pozimi so se zeleno-beli zanimali tudi za svojega bivšega mladinca Jakoslava Stankovića iz Brava, a se kluba na koncu nista uspela uskladiti glede odškodnine. Morda bo poleti ta zgodba spet aktualna.
Kakorkoli že, Olimpija bo preprosto morala "kupovati slovensko" (kot radi rečejo naši trgovci), če bo hotela zadostiti spremenjenim pravilom NZS.