Bernardo Silva, Manchester City (foto: Getty Images)
Manchester City je odnesel pokal FA, toda koliko ta lovorika v resnici pomeni klubu? Najstarejše tekmovanje na svetu je vse bolj v senci elitne Premier League.
Pokal angleške nogometne zveze, oziroma Football Association Challenge Cup, je najstarejše nogometno tekmovanje na svetu, saj se igra že od sezone 1871/72. Prvo finale je bilo pred 154 leti, 16. marca 1972, ko so na igrišču za kriket Kennington Oval Wanderers premagali Royal Engineers z 1:0.
Minulo soboto je v 145. finalu Manchester City s tem rezultatom premagal Chelsea na novem Wembleyu, ki je bil zgrajen med leti 2003 in 2007 ter je zamenjal stari kultni Wembley, ki je bil prizorišče finala odkar so ga odprli leta 1923 pa vse do milenijskega leta 2000. Že prvi finale FA pokala (med Boltonom in West Hamom) na takrat povsem novem štadionu, ki je bilo na sporedu 28. aprila 1923, je postregel z rekordnim obiskom 126.047 gledalcev, ki potem nikoli več ni bil presežen.
Tam nekje do prve polovice devetdesetih let 20. stoletja je bilo finale FA pokala vrhunec angleške nogometne sezone. Zmaga v FA pokalu je bil celo prestižnejša kot naslov angleškega prvaka, finale pa je gledala cela država. Leta 1970 je prenos tekme med Chelseajem in Leedsom gledalo 28 milijonov televizijskih gledalcev, kar še do danes spada med rekordne gledanosti na britanski televiziji.
Danes finale FA pokala ni več vrhunec sezone. Pokalno tekmovanje je precej zasenčila Premier liga, ki je postala daleč pomembnejša od najstarejšega turnirja na svetu. Angleška liga je zdaj najbolj gledano in najbolj donosno nogometno tekmovanje na planetu in je povsem povozila stari pokal.
Glavne zgodbe v angleškem nogometu v tem trenutku so ali bo Arsenal prvak, ali bo Tottenham izpadel, bo Michael Carrick tudi v prihodnji sezoni trener Manchester Uniteda, bo Arne Slot po slabi sezoni Liverpoola odpuščen in podobno. Finale med superkluboma, ki jima to tekmovanje pomeni precej manj od lige, je bil daleč v senci ligaških dogodkov.
Če bi bil v finalu kak klub, ki bi mu to res ogromno pomenilo, kot je bil lani Crystal Palace, bi tekma morda pritegnila nekaj več pozornosti, tako pa je šlo le še za en izmed mnogih obračunov dveh klubov, ki sta se šele v zadnjih dvajsetih letih zaradi bogatih lastnikov izstrelila med največje angleške klube. In nad obema visi temna senca finančnih malverzacij.
Wembley, ki za nogometne tekme sprejme 90.000 gledalcev, ni bil nabito poln, saj se je zbralo le 83.337 ljudi. Za oba kluba je srečanje pomenilo neke vrste tolažilno nagrado, za Chelsea še toliko bolj kot za Man City. Londonski modri imajo za seboj katastrofalno sezono in tudi zmaga v FA pokalu bi bila le zelo majhen obliž na zelo velike rane. City bo najverjetneje ostal brez naslova, zato je bila tudi zanje ta tekma nekoliko pomembnejša kot bi bila sicer.
Na klopeh obeh superklubov je bil velik kontrast. Na eni strani veliki Pep Guardiola, inovator, mislec, nogometni genij in eden največjih trenerjev vseh časov. Na drugi strani začasni trener Calum McFarlane, ki je pred tem delal le v nižjih ligah in mladinskem nogometu. V prvem polčasu tega na igrišču ni bilo videti, saj je McFarlane dobro izničil prednosti Cityja. Toda na koncu je prevladala večja kvaliteta sinjemodrih in trenutek navdiha Antoina Semenya, ki je duhovito in lucidno zadel s peto.
Finale bo kmalu utonilo v pozabo in angleška nogometna javnost se bo spet povsem osredotočila za zaključek ligaške sezone. To je realnost najstarejšega tekmovanja na svetu.