Luka Modrić, Cristiano Ronaldo (foto: Getty Images)
Kar nekaj veteranov je nastopilo na tem svetovnem prvenstvu. Lionel Messi med vsemi najbolj izstopa. Spet drugi pa niso upravičili visokih pričakovanj.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Na svetovnem prvenstvu v ZDA, Mehiki in Kanadi smo videli kar nekaj veteranov za katere je bil ta turnir labodji spev. Ni šlo za neke obrobne igralce, ki bi bili zraven zato, da v končnici kakšne živčne tekme vnesejo nekaj izkušenj in mirnosti. O, ne, šlo je za nosilce igre, na katerih so viseli upi njihovih nacij. Za nosilce igre, ki so bili stari okoli 40 let!
Najbolj očiten primer je bil Cristiano Ronaldo, ki je z izjemo končnice proti Hrvaški v šestnajstini finala, kljub 41 križem na hrbtu, vse tekme odigral v celoti. Na Portugalskem ima CR7 status božanstva, FIFA pa ga je videla kot izvrstno molzno kravo za komercialni uspeh prvenstva, tako da je, hočeš nočeš, moral igrati.
Na trenutke je pokazal prebliske stare genialnosti, zaradi katere spada med največje nogometaše vseh časov, toda večinoma je bil utež okoli vratu zelo nadarjene portugalske generacije, ki je morala svojo igro prilagoditi ne preveč mobilni devetki v konici napada.
FIFA je dobila kar je želela, ko mu je proti vsem pravilom ukinila kazen, zaradi katere bi moral izpustiti prvi dve tekmi. Štadioni so bili polni zaradi njega, prepoznavnost nogometne igre v ZDA je bila zaradi njega na višji ravni, komercialni uspeh je bil popoln. Druga plat kovanca pa je seveda športni uspeh, ki je deloma tudi zaradi njega izostal. Portugalci so zapravili eno svojih najboljših generacij, da je lahko 41-letna ikona igrala svojo poslovilno turnejo.
Še bolj bizaren je bil primer 40-letnega nemškega vratarja Manuela Neuerja, ki se je reprezentančno že upokojil, da bi ostal bolj svež in pripravljen za Bayern. V kvalifikacijah ni branil za "Elf", nato pa je (zdaj na srečo že bivši) selektor Julian Nagelsmann prišel na genialno idejo, da ga vpokliče za svetovno prvenstvo.
Neuer je brez dvoma eden najboljših nemških, če ne kar svetovnih vratarjev vseh časov, toda tudi njemu čas teče. Njegova vključitev v reprezentanco namesto štiri leta mlajšega vratarja Hoffenheima Oliverja Baumanna, ki je branil na vseh kvalifikacijskih tekmah, je bila milo rečeno čudna z vidika harmonije v moštvu.
Na koncu je Nemčija klavrno izpadla proti Paragvaju, Nagelsmann je bil upravičeno odpuščen, Neuer pa je reprezentančno kariero končal na dokaj žalosten način. Celotna zadeva je pustila precej grenak priokus, temu pa bi se brez dvoma dalo dokaj zlahka izogniti, če bi Neuer preprosto ostal v reprezentančnem pokoju.
Še en 40-letnik, ki je na svojih plečih nosil upe celotne nacije, je bil Luka Modrić. Za vse, ki smo odraščali v času, ko je bila Serie A daleč najboljša liga na svetu, je žalostno priznati, da je danes v smislu tempa in kvalitete globoko v senci Anglije, Španije in celo Nemčije. Zato niti ni čudno, da je imel Modrić kar dobro sezono v dresu AC Milana. V fizično napornejši ligi to ne bi bilo možno.
To je bilo najbolj očitno v drugem polčasu otvoritvene tekme proti Angliji, ko so Angleži dvignili tempo igre na premierligaški nivo, ki mu ubogi Modrić ni mogel več slediti. Na ostalih tekmah se je kar dobro držal, njegov občutek za prostor in genialnost podaje sta ostala neokrnjena, toda težko je biti gonilna sila reprezentance na svetovnem prvenstvu pri teh letih.
Zaradi dramatičnega zaključka tekme s Portugalsko tudi on reprezentanco zapušča z nekoliko grenkim priokusom. Ostaja pa dejstvo, da Hrvaška zanj nima primerne zamenjave.
Tudi druga reprezentanca s prostora bivše Jugoslavije, ki se je uvrstila na letošnje svetovno prvenstvo, je imela v svojih vrstah 40-letno ikono. Govorimo seveda o Bosni in Hercegovini, katere glavni zvezdnik je bil kljub letom neuničljivi Edin Džeko.
Bosansko-hercegovska reprezentanca ima seveda neprimerno manjši nabor vrhunskih igralcev kot Portugalci in Nemci, zato je prisotnost Džeka nekoliko bolj razumljiva. Poleg tega je vedno dal vse od sebe, krvavel za to ekipo na kvalifikacijskih tekmah in bil vzor za mlajše soigralce.
Toda ekipa je prvo tekmo proti Kanadi brez njega oddelala zelo dobro in izborila pomembno točko proti favoriziranim domačinom. Zanimivo pa, da je kolaps proti Švici doživela, ko je Džeko že zapustil teren, saj je bil zamenjan v 63. minuti. Prav v tej minuti je bil zamenjan tudi proti Katarju, proti Američanom v šestnajstini finala pa je zdržal do 51. minute. Svoje je prispeval po najboljših močeh, težko pa je reči, da je odločilno vplival na igre »zmajev« na tem prvenstvu.
Za vse te ikonične 40-letnike je bilo to zadnje svetovno prvenstvo, za večino tudi konec reprezentančne kariere. Konec neke ere. Dolgo so zdržali v samem vrhu elitnega nogometa, vprašanje pa je, ali je bil njihov nastop na mundialu smiseln ali ne. Za nekatere nedvomno bolj kot za druge.