Igor Tudor je najbolj prodorni hrvaški strokovnjak, ki se ob prvi prepreki ni želel predati. Ni se predal niti ob drugi, vztrajnost in nogometna inteligenca pa sta ga nagradili z dokončnim mestom v razredu elitnih evropskih trenerjev.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Igor Tudor je znano nogometno ime, ki ima za seboj blestečo igralsko kariero. Splitčan se je do svojega mesta pod soncem pri
Hajduku prerival skozi sito posoj in gretja klopi, da bi se na podlagi nogometnega talenta, inteligence in vztrajnosti naposled vendarle prebil v sekcijo pomembnih članov prve ekipe ponosa Dalmacije. In to je pomenilo zagon, ki se ni več ustavil. Tudor se je kot branilec, manj pogosto tudi kot zadnji vezni igralec, proslavil v dresu
Juventusa, kjer je preživel devet sezon. Vmesna postaja je bila posoja pri Sieni, sicer pa je v žep pospravil dva naslova
Serie A in dva
pokalna naslova.
Kariero je zaključil v matičnem Hajduku in čas je bil za preobrazbo in izlet v trenerske vode. Kalil se je v mladinskih selekcijah Hajduka in kot pomočnik hrvaškega selektorja
Igorja Štimca, prva samostojno delo pa je, kakopak, prišlo na klopi Bilih, kjer je vodil 69 tekem. V solunskem
Paoku je vodil 45 tekem, pri turškem
Karabuksporju 21 tekem, a večjega preboja še ni bilo zaznati.
Kljub temu je prvo zares odmevno priložnost dobil v Turčiji, kjer mu je dirigentsko palico v roke potisnil
Galatasaray, a na 34 tekmah med februarjem in decembrom 2017 ni prepričal vodstva kluba. Kljub temu se je zarisal v visok kakovostni razred evropskih trenerjev, kar mu je leto za tem ponudilo službo pri
Udineseju v Serie A. In tam je, v Italiji sicer sila cenjeni Tudor, naletel na prvo večjo oviro. Na klopi črno-belih je sedel le na štirih tekmah, nato ga je kontroverzni lastnik in predsednik
Giampaolo Pozzo surovo zamenjal. A ne za dolgo, marca 2019 je pri Videmčanih dobil novo priložnost, a se tudi to pot ni izkazal kot dolgoročna rešitev.
Nasploh je bilo obdobje med letoma 2017 in 2022 sila turbulentno za nekdanjega svetovnega prvaka. Nič mu ni šlo od rok, uspeha in s tem preboja ni bilo na vidiku, in ne bi čudilo, če bi Tudor v tistih trenutkih dvignil roke in odstopil od sanj po eminentni trenerski karieri. A ni, znova je vnovčil svoje nogometne in karakterne lastnosti in to se več kot samo obrestuje.
Danes 44-letni Splitčan je od poloma v drugem mandatu pri Hajduku sprejemal izključno pravilne poteze. Od svojega prvega doma je bil izgnan, zavetje pa je našel v drugem domu, na Apeninskem polotoku, v Serie A. Sprva se je odločil za korak nazaj in se v vlogi pomočnika nekdanjemu soigralcu
Andrei Pirlu pri Juventusu še dodatno kalil, septembra 2021 pa je svojo trenersko zvezda vendarle našel pri
Hellasu iz Verone, ki ga je v sezoni 2021/2022 pripeljal na vrhunsko deveto mesto in le na korak od Evrope. Uspeh s skromnim moštvom ni bil neopažen, potencial enega najbolj prodornih in predanih hrvaških strokovnjakov je prepoznal francoski
Marseille in mu ponudil delo na vselej vroči klopi. In prav pri OM je Tudor lahko vnovčil vse, kar je v življenju doživel, izkusil in se naučil.
Na jugu Francije nogometna javnost trenerje je kot po tekočem traku. Nič drugače ni bilo pri Tudorju, ki je ob začetka pričakan
"na nož", do eskalacije pa je prišlo, ko je iz ekipe umaknil lokalnega junaka
Dimitrija Payeta. Porednega dečka francoskega nogometa je naposled ukrotil in si ga podredil, ob tem pa je Tudor pokazal karakter in vizijo, na koncu pa so ga nagradili tudi rezultati, zato je čez noč prepotoval pot od bedaka do junaka.
Pred dnevi je Marseille na svojem kultnem
Velodromeu slavil že šesto zaporedno zmago v vseh tekmovanjih. V šestnajstini finala pokala Francije je z 1:0 ugnal Rennes in prišel v naslednjo fazo tekmovanja.
V elitni francoski Ligue 1 je 10-kratni francoski prvak na tretjem mestu in ima pet točk zaostanka za vodilnim
PSG. Za drugim
Lensom ima dve točki zaostanka in pet točk prednosti pred
Monacom in Rennesom.