(foto: Gašper Freyer)
Večklubsko lastništvo postaja simbol razkroja sodobnega nogometa – šport, ki bi moral biti ljudski in egalitaren, vse bolj prehaja v roke globalne elite, ki ga uporablja kot svojo igračko.
S sodobnim nogometom je marsikaj narobe. Konec koncev je nogomet le odraz družbe v kateri živimo in kot takšen ne more biti izjema, saj je z družbo v kateri živimo marsikaj narobe. Po drugi strani pa bi moral biti nogomet nekakšen eskapizem, pobeg od težav resničnega sveta, ventil za ljudi, ki nimajo drugih ventilov.
Eden največjih problemov sodobnega nogometa je nedvomno dejstvo, da je postal igračka superbogate elite, ki si je prisvojila ta najbolj ljudski in v svojem najglobljem bistvu najbolj demokratičen, egalitarističen šport. Najbolj pereč pokazatelj tega, kako si je tisti famozni en odstotek najbogatejših zemljanov prilastil nogomet pa se zdi dandanes večklubsko lastništvo.
Večklubsko lastništvo, oziroma v angleščini multiclub ownership, je zdaj tak trend, da se je v športnem novinarstvu za ta fenomen že pojavila okrajšava MCO. Gre za izredno škodljiv pojav, ki ga FIFA in UEFA ne znata ali celo nočeta zajeziti, saj sta ti dve organizaciji, ki naj bi skrbeli za dobrobit nogometa, prav tako pod vplivom svetovnih superbogatih elit. Najbolj tragikomičen izraz tega je bila bizarna podelitev FIFA nagrade za mir predsedniku ZDA Donaldu Trumpu.
To, da je več klubov v popolnem ali delnem lastništvu enega človeka ali podjetja in da so ti klubi nato v jasnem hierarhičnem odnosu med seboj, je preprosto nesprejemljivo. Najbolj eklatanten in sramoten primer tega je BlueCo, lastnik londonskega Chelseaja, ki ima obenem v lasti še francoski Strasbourg.
Racing Club de Strasbourg je klub z bogato tradicijo in strastno navijaško bazo, ki je postal nekakšna B ekipa angleškega premierligaša. Do te mere, da je bil njegov trener Liam Rosenior, ki je dobro delal v Alzaciji, brez pretiranih »kolobocij« preprosto prestavljen iz francoske B ekipe v angleško A ekipo, ko je Chelsea potreboval novega trenerja.
Še en vzorčen primer tega, kako večklubsko lastništvo na skorajda fevdalističen način služi interesom predvsem vrhovnega kluba v strukturi, je City Football Group (CFG). Ko se je indijski profesionalni nogomet znašel v veliki strukturni, da ne rečemo eksistencialni krizi, o čemer smo na teh straneh že pisali, se je CFG preprosto odločil, da njihova indijska podružnica Mumbai City, ki je bila v 65-odstotnem lastništvu CFG, ni več »uporabna«.
Po šestih letih so tako svoj večinski delež konec decembra 2025 prodali in se umaknili iz indijskega tržišča. Niti na kraj pameti jim ni padlo, da bi poskušali sodelovati pri razrešitvi krize v indijskem nogometu; ker Mumbai City ni bil več dobra naložba, so se ga pač znebili. Enaka usoda lahko doleti katerokoli od njihovih številnih drugih podružnic, ki so razpršene po vsem svetu, od Avstralije do ZDA, Brazilije in Evrope.
Na kakšen način je multinacionalna korporacija Red Bull iztrgala dušo tradicionalnih klubov kot so Austria Salzburg, Bragantino in Omiya Ardija, najbrž ni treba posebej razlagati. Vsi imajo zdaj iste barve, iste grbe in vsi so podrejeni glavnemu nogometnemu projektu iz Leipziga.
Salzburg je za igralce kot so Erling Haaland, Dominik Szoboslai in tudi naš Benjamin Šeško samo vmesna postaja, nekakšna srednja šola, preden »napredujejo« po hierarhični lestvici. Klub že dolgo nima nobene druge identitete razen te, ki jo je zanj izbral lastnik. Nič čudnega, da so najbolj ozaveščeni navijači iz Mozartovega mesta leta 2005 raje ustanovili svoj klub, kot pa da bi še naprej podpirali nekaj kar s salzburško Austrio nima več nobene povezave.
UEFA in FIFA bi morali zajeziti in nekako regulirati ta nezdrav trend v evropskem in svetovnem nogometu, a trenutno se zdi, da za to ni prave volje. V kolikor se bo večklubsko lastništvo še bolj razpaslo, bo ogrožen sam osnovi smisel nogometa.