Eritreja (foto: //)
Zgodba eritrejske reprezentance je zgodba hrepenenja in preživetja. Realnost je žalostna!
Eritreja leži v vzhodni Afriki ob Rdečem morju in je potrebovala več kot tri desetletja oboroženega boja (1961-1993), da se je odcepila od Etiopije. Od razglasitve neodvisnosti je na oblasti predsednik Isaias Afwerki, ki je obenem tudi voditelj edine legalne politične stranke v državi, Ljudske fronte za demokracijo in pravico. Vladajoči totalitarni režim je povsem osamil državo in sistematično krši človekove pravice, po mnenju organizacije Novinarji brez meja in inštituta V-Dem pa je Eritreja najbolj nedemokratična država na svetu.
Razmere za razmah nogometa torej niso idealne, kljub temu pa je to najpopularnejši šport v državi in ima dolgo tradicijo, ki se je začela v tridesetih letih dvajsetega stoletja, ko je bila Eritreja italijanska kolonija. Prvo ligaško tekmovanje je bilo organizirano leta 1936, prvi štadion pa je bil v prestolnici Asmari zgrajen dve leti kasneje. V obdobju etiopske nadvlade (1952-1991) so eritrejski klubi sodelovali v etiopski prvi ligi in so bili devetkrat tudi državni prvaki.
Po odcepitvi od Etiopije je Eritreja potrebovala pet let, da je leta 1998 postala članica FIFE in je nato dokaj redno sodelovala v kvalifikacijah za svetovna prvenstva in afriški pokal narodov. Toda zaradi slabih ekonomskih razmer in politične represije, so v zadnjih dvajsetih letih mnogi reprezentančni nogometaši začeli izkoriščati potovanja v tujino za prebege in iskanje političnega azila. Zadnjo tekmovalno, kvalifikacijsko tekmo je Eritreja igrala septembra 2019, ko je izgubila proti Namibiji v kvalifikacijah za Katar 2022.
V zadnjih dveh desetletjih je že približno 80 eritrejskih nogometašev izkoristilo reprezentančna in klubska gostovanja za pobeg. Leta 2006 so štirje igralci državnega prvaka Red Sea FC pobegnili po tekmi afriške lige prvakov v Keniji. Leto dni kasneje je med pokalom CECAFA (turnir za reprezentance vzhodne in osrednje Afrike) v Tanzaniji pobegnilo 12 članov reprezentance. Istega leta je šest igralcev zaprosilo za azil po kvalifikacijski tekmi za afriški pokal narodov v Angoli, trije pa v Sudanu. Ducat igralcev je leta 2009 ostalo v Keniji med pokalom CECAFA. Leta 2012 je skoraj celotna ekipa (17 igralcev in zdravnik) pobegnila med pokalom CECAFA v Ugandi. Oktobra 2015 se 10 igralcev ni želelo vrniti v domovino po kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo v Bocvani.
Selektor države, ki po dolgih letih igra tekme v gosteh: 'Velik del ekipe je pobegnil v iskanju boljšega življenja'
Režim se je zato odločil, da eritrejska moštva ne bodo več sodelovala na mednarodnih tekmah v tujini. V zadnjih sedmih letih je bila tako reprezentanca skoraj povsem neaktivna in je zaradi tega izpadla tudi iz lestvice FIFE kot edina od 211 članic svetovne nogometne konfederacije. Po pravilih FIFE se reprezentanca, ki 48 mesecev ne odigra nobene tekme, avtomatično odstrani iz lestvice. Eritreja je tudi edina članica FIFE, ki ni sodelovala v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2026.
Toda afriška nogometna zveza CAF je pred kratkim sprejela nova pravila, ki predvidevajo precej višje denarne kazni za reprezentance, ki se izogibajo nastopom na uradnih tekmovanjih. Zato se je eritrejski režim vendarle odločil, da državnemu moštvu, ki ima vzdevek »Rdečemorske kamele«, dovoli sodelovanje v kvalifikacijah za afriški pokal narodov 2027.
In tako je Eritreja v sredo 25. marca 2025 prekinila sedemletni »post« in se v Maroku v okviru prvega kroga kvalifikacij za afriški pokal narodov pomerila z Esvatinijem (bivši Svazi). Ker v Eritreji ni niti enega štadiona, ki bi ustrezal standardom afriške federacije, so morali biti »domačini« v maroškem Meknesu, kar pa jih ni ustavilo. Nasprotnike iz juga Afrike so premagali z 2:0, gola pa sta v sami končnici tekme dosegla komaj 18-letni mladinec angleškega Sheffield Uniteda Siem Eyob-Abraha, ki je zadel neposredno iz kota in 25-letni napadalec Ali Sulieman, ki igra v Egiptu za Kahrabo iz Ismailie.
Zanimivo, da je bila to za Eritrejo prva kvalifikacijska tekma za afriški pokal narodov po skoraj dveh desetletjih in da je bil nasprotnik isti kot septembra 2007, ko so zadnjič sodelovali v kontinentalnih kvalifikacijah. Takrat se je tekma v Svaziju končala z 0:0, Eritreja pa je v skupini 6 zasedla drugo mesto, štiri točke za Angolo ter pred Kenijo in Svazijem (ki se od leta 2018 imenuje Esvatini).