Nikoli ni bil prvak in čas je, da se to spremeni: Marko Futacs želi do poletja Olimpijo in sebe spraviti na vrh

Še preden je Adam Delius formalno prevzel Olimpijo, je ekipo že prevzel nov trener Dino Skender, prišla sta tudi dva nova igralca. Pravzaprav je nov obraz, ker je Goran Milović v Olimpiji že igral, le en. To je madžarski napadalec Marko Futacs, svoj čas eden največjih madžarskih nogometnih talentov (z madžarsko reprezentanco U20 je bil leta 2009 tretji na svetu) in otrok Ferencvarosa, prejšnji konec tedna tudi že strelec gola za zmago v zelenem dresu. 

Futacs je igralec krepkega renomeja za slovenske nogometne standarde. Že kot najstnik je bil v Nancyju, nato v Werderju, pa v Portsmouthu, Leicestru. Igral je tudi v Turčiji, na Madžarskem, najbolj odmevna pa je bila njegova epizoda v Hajduku. Pri enaintridesetih ima Futacs, ki je v karieri zamenjal že 13 klubov, ogromno mendarodnih izkušenj.

Olimpijinemu napadu, v katerem bo računal na podporo Mustafe Nukića, Aldaira in Almedina Ziljkića, bo dodal svojo zares impresivno fiziko. Futacs v višino meri skoraj dva metra in je atletsko grajen. Z njim bi morala Olimpija postati bolj dominantna v kazenskem prostoru, morala bi biti fizično močnejša in seveda nevarnejša z visokimi žogami.  


Marko, zakaj in kako se je zgodila Olimpija?
Prvotno sem želel iti vzhodno od Madžarske, čeprav je po epidemiji zdaj denarja tam manj. Zavrnil sem nekaj ponudb, tudi z Madžarske. Imam družino, to moram upoštevati pri odločitvah. Malce sem čakal, treniral s prijatelji pri madžarskem drugoligašu, tudi individualno sem zavzeto delal, potem pa sem si rekel, da moram spet igrati. Ni pomembno, kje. Dobil sem klic iz Olimpije in zgodilo se je. Lepo je biti tukaj.

Vas je Olimpija težko prepričala?
Niti ne. Velik klub je, bori se za naslov. Mislim, da je to dobro zame, da se vrnem v formo, pa še blizu Budimpešte je. Glejte, zanimala me je samo športna plat. Finančna zgodba mi ni bila tako pomembna. Prišel je nov lastnik, zagotovili so mi stabilen projekt. Nikoli v karieri nisem bil prvak, čas je, da se to spremeni.

Za vami je pisana kariera, zamenjali ste kar nekaj lig in seveda klubov. Zakaj vam z vašo specifično telesno strukturo recimo ni uspelo v Angliji?
Najboljša odločitev v mojem življenju je bila zagotovo ta, da sem že pri šestnajstih odšel v Nancy. Tam skrbijo zate, ne le v nogometnem smislu. Potem sem bil v Werderju, zelo sem bil zadovoljen, ampak Werder je bil močan, mladi nismo dobili priložnosti. Najlepše v Angliji je bilo v Portsmouthu. Bil sem tudi v Leicestru, takrat z Vardyjem, Nugentom in Lingardom. Zdaj vem, da je treba biti psihično močan, če želiš uspeti v Angliji. Če si sam in ne igraš, postane težko. Ni lahko živeti tam. Zdaj vem, da bi moral biti bolj potrpežljiv. Že v Werderju. Takrat sem hitel. Takšen sem, da želim igrati in uspeti. Ko pa  greš enkrat iz Anglije, je težko priti nazaj.

V Sloveniji vas najbolj poznamo po plodnem obdobju v Hajduku. Kako je Hajduku uspelo odkleniti vaš potencial?
Hajduk se je zgodil po poškodbi kolena, to je bila moja prva resna poškodba. Imel sem čas dobro premisliti. Mario Branco je bil direktor, verjel je vame. Potrpežljivi so bili z mano, ne sicer navijači, ampak v klubu. Počasi sem se pobiral in nato je šlo. Rekel sem si, da Splita nočem nikoli zapustiti. Če bi mi takrat dal kdo pogodbo za deset let, bi jo brez pomisleka podpisal. Bil sem srečen. Navijači so mi dali toliko. Malo igralcev lahko reče, da je doživelo to, kar sem jaz doživel tam. Je pa težko igrati tam, pritisk je velik, Hajduk že dolgo lovi naslov in preboj v Evropi. 

Končalo pa se je s pretepom. Navijači so vas napadli na ulici. 
To je bila najhujša stvar v moji karieri. Tisti dan je bil groze. To se ne bi smelo zgoditi, bilo je dan po tekmi. Moral sem oditi, že zaradi sebe, predvsem pa zaradi družine. Navijači so mi veliko pomenili, jaz pa njim, zato je bil ta dogodek nekaj šokantnega. Vse se je spremenilo v klubu. Branco je odšel, moj odnos s trenerjem se je ohladil, potem še to. 

Vas to, da bi dlje časa ostali doma, na Madžarskem, ni zanimalo?
Doma? Motil me je odnos, ki so ga do mene gojili na Madžarskem. V tujini sem bil vedno bolj cenjen. 

Kako gledate na madžarski nogomet? Do polovice prejšnjega stoletja je bila Madžarska velesila, nato pa je postala povsem marginalna. Zdi se, da se počasi spet pobira. 
Velikokrat sem že odgovarjal na to vprašanje. Ne vem, zakaj nismo razvijali te bogate dediščine. Rekel bi, da je to stvar mentalitete pri nas. Kar nekaj klubov se zdaj bori za vrh. Liga raste. Stadioni so lepi, klubi imajo denar. Tudi dobri tujci prihajajo na Madžarsko. Jaz nisem nikoli dolgo igral na Madžarskem. Kariero večino časa gradim v tujini, tudi razmišljam drugače. Ni mi všeč, da na Madžarskem bolj spoštujejo tujce kot domače igralce. 


Kako ste kot Madžar gledali na Slovenijo in slovenski nogomet?
S Hajdukom sem bil tukaj na pripravah. Pred tem nisem bil nikoli v Ljubljani. Slovenija je lepa. Lepo je, rad se sprehajam, tukaj imate za to veliko možnosti. Nogomet človeku zapolne večino dneva, a se je treba tudi sprostiti, zato rad veliko hodim. Nogomet v Sloveniji moram še spoznati, ampak prvi vtisi so pozitivni.

Kakšni so vaši cilji v Olimpiji?
Želimo biti prvaki. Ni se nam treba bati nikogar. Sam želim zabijati, zato sem prišel. Vesel sem dobrega začetka, zmagali smo in zadel sem. Pritiska se ne bojim, ravno nasprotno, imam ga rad. Kot nogometaš ga moraš prenesti. Že nekaj let delam s psihologom. Danes je v profesionalnem športu to pomembno. Mnoge je sram priznati, da sodelujejo s psihologom, jaz pa se s tem rad pohvalim.