Nik Prelec za Nogomanio o ravsu z Antoniom Candrevo: 'V Italiji lahko preživiš le, če se upreš maltretiranju starejših igralcev'

Nik Prelec (foto: Nogomania)

Pri triindvajsetih ima Nik Prelec za seboj že sedem let in pol nogometne kariere v tujini. S šestnajstimi je iz Aluminija, čeprav prihaja iz Maribora, odšel v Italijo. Izbral je težko pot - mladinski nogomet pri naših zahodnih sosedih, skozi katerega se vsako leto prelije na stotine igralcev z vsega sveta. V Sampdorii se je uspešno prebijal skozi mlajše selekcije in preko Primavere prišel vse do članske ekipe, ko ga je presekala huda poškodba kolena. Šele po enem letu rehabilitacije se je vrnil na nogometna igrišča in preko avstrijskega WSG Tirola prišel do milijonskega prestopa v italijanski Cagliari.

Trenutno Mariborčan spet igra v Avstriji, a zdaj za enega najvećjih avstrijskih klubov Austrio z Dunaja. Cagliari, ki letos spet igra v elitni Serie A, ga je Austrii posodil do konca aktualne sezone. 

Že tretjič v karieri igrate v avstrijski Bundesligi, prvič za Austrio. Je padli velikan avstrijskega nogometa izpolnil vaša pričakovanja?
Pred Austrio sem bil v WSG, ki je majhen klub, brez navijačev. Bilo je super, ampak to je nekaj drugega. To je Dunaj, to je nogometni velikan. Austria že dolgo ni bila prvak, zato so pričakovanja navijačev velika. Ko govorim o Austrii, ne morem mimo navijačev. Fantastični so! Klub je imel zadnja leta težave, toda s trenutnim vodstvom so se rešile. Vse je urejeno, dobro nam gre, ne morem se pritoževati, želeli so me, dobili so me in skupaj pišemo dobro zgodbo.

Kaj pa vaše igre, ste zadovoljni s šestimi goli in tremi asistencami na 21 tekmah?
Igram in to redno, to sem iskal in to sem dobil. Trener mi pravi, da je zadovoljen. Všeč mu je moj slog igre, kajti veliko tečem, pokrivam prostor, delam za ekipo. Če vprašate mene, lahko rečem, da sem zadovoljen, moram pa reči, da si želim še več. Želim si več golov. Sem napadalec in ob prihodu v Austrio sem imel manjšo krizo. Žoga preprosto ni šla v gol in to me je žrlo. To je se začelo spreminjati ravno na tekmi proti WSG, ki mi je že dvakrat pomagal v kariero, no, pa tudi tretjič. 

Zakaj vam avstrijski nogomet tako ustreza?
Igra v Avstriji je drugačna kot v Italiji. Tam sem se, priznam, kar malce izgubil. Recimo v Cagliariju sem nazadnje igral drugega napadalca, veliko sem tekel, pokrival, osrednji napadalec pa je počel samo to, kar ga je zanimalo. Nisem se znašel. V Italiji se je težko ustaliti. Lahko imaš dolgoročno pogodbo, ampak če jim nisi po okusu, te pač posojajo do onemoglosti.

V Italijo ste odšli s šestnajstimi leti, ste bili v vsem tem obdobju kdaj na točki povratka domov?
Na točki povratka domov mislim, da nikoli nisem zares bil. No, na začetku, star sem bil le 16 let, pa je bilo težko. Skorajda nihče v klubu ni govoril angleško, imel sem dva soigralca, ki sta prevajala to, kar je povedal trener. Grozno je bilo. Želel sem domov, klical sem očeta, agenta, ko pa sem preživel tisto prvo leto, je postalo vse v redu. Začel sem igrati za U17 in tako naprej. 

Poškodba kolena je nekako za dlje časa zaustavila vaš razvoj, je tudi ogrozila vašo kariero?
Tri leta je že od tega. Izgubil sem eno leto, timing je bil katastrofalen, saj sem imel super sezono v Primaveri, prvi smo bili, zabijal sem gole in asistiral, upal sem na korak naprej, v članski nogomet. Presekalo me je! Na srečo sem imel super podporo, operiral me je vrhunski otroped, tako zdaj nimam problemov, niti strahu, igram na polno.

Claudio Ranieri je bil vaš trener v Sampdorii in nato še v Cagliariju, kamor ste prestopili na njegovo željo. Kako ste ga doživeli?
To je največji trener v moji dosedanji karieri. Začelo se je v Sampdorii, ko sem igral za Primavero, treniral pa sem s prvo ekipo. Včasih sem nato sedel na klopi. Ranieri res pomaga mlajšim igralcem in se ukvarja z njimi. Ne vem sicer, kaj točno je videl v meni, predvidevam, da sem ga prepričal tudi s tem, ker sem bil pogumen, nisem se bal starejših igralcev. Izkušeni igralci v Italiji namreč ne poznajo milosti do mladih, jezni so, če jim ne podajo, če naredijo napako in podobno. Enkrat sem se na treningu tako uprl Antoniu Candrevi, ki je nastopil vzvišeno. Saj je velik igralec, ampak nesprejemljivo je, da si lahko privošči čisto vse in masakrira vsakogar. Udarila sva se. Ranieri ga je naslednji dan odstranil iz ekipe, ampak ga je pozneje moral vzeti nazaj. Če se v Italiji ne postaviš zase, si pečen.

Kar nekaj znanih igralskih imen ste imeli ob sebi in tudi proti sebi v Italiji, kdo je na vas naredil največji vtis?
Napadalci. Fabio Quagliarella je bil 'težek'. Ko pa sva se bolj spoznala, mi je veliko pomagal. Predvsem sem preko njega in podobnih asov spoznal italijanski temperament. Če si na treningu izgubil in je bil on v tvoji ekipi, je bilo bolje, če si nekam izginil. Podobni karakterji so tudi Manolo Gabbiadini, Leonardo Pavoletti in Gianluca Lapadula. Stari mački, namazani z vsemi žavbami, ki znajo preživeti. 

So vaše sanje o igranju v Serie A še žive?
Rad bi igral Serie A, ampak je težko. Že tako je to visoka raven, pa tudi principi igre so drugačni, izrazito taktično se igra. V Avstriji se igra bolj odprto, po principih nemške lige, mislim, da mi ustreza. Avstrijska liga napreduje, dobro razvijajo igralce in tudi trenerje. Če si dober v Avstriji, hitro prideš v Nemčijo. Tako da ... Če me vprašate, če bi ostal tukaj, lahko rečem, da sem igralec Cagliarija, a ne bi imel nič proti temu, da bi ostal v Avstriji. Klub je super, liga tudi, Dunaj je čudovito mesto. Bomo videli, kako bo. 

Pred nekaj leti ste se za kratek čas vrnili v Slovenijo in zaigrali za Olimpijo. Zakaj je bila ta epizoda tako neuspešna?
Vesel sem bil, da sem prišel v Olimpijo, tudi rekli so, da me želijo in da bom igral, jaz pa sem potreboval minute. Še danes ne vem, zakaj nisem dobil prave priložnosti. Dobival sem drobtine. Evo, bom prav pogledal statistiko (vzame v roke telefon, op.p.). Enajst tekem sem odigral, če seštejem vse minute, sem odigral za dve celi tekmi, dosegel sem gol in prispeval asistenco. Ne vem, kaj je bilo narobe, z nikomer se nisem skregal. Na začetku je bilo vse v redu, ko je bil trener Dino Skender. Ko je prišel Robert Prosinečki, ki sploh ni poznal imen vseh igralcev, praktično nisem igral, čeprav mi je rekel, da bom. Čudno. 

Ste Mariborčan, a za Maribor še niste igrali. Zakaj do tega ni prišlo in ali si tega želite?
Sem Mariborčan, toda takrat smo gledali, kje bom igral, v Mariboru za mlade ni bilo prostora. Odločili smo se za Aluminij in to je bila dobra odločitev. Od majhnega sicer navijam za Maribor. To je bilo jasno tudi, ko sem šel v Olimpijo. Če bi na tekmi proti Mariboru imel priložnost, sicer zagotovo ne bi namerno udaril mimo, takšen nisem. Od nogometa živim, sem profesionalec in ni nobenega problema. Sem pa in ostajam navijač Maribora, to pa je jasno. Mogoče bi bilo, ko bom starejši in se bom vrnil v Slovenijo, super zaigrati doma, za Maribor!