Nik Omladič (foto: Nogomania)
Pogovarjali smo se z Nikom Omladičem, povratnikom v slovenski nogomet in enim vidnejših igralcev slovenske lige v prvem delu sezone.
Lansko jesen se je v ekipi velenjskega Rudarja iznenada pojavilo znano ime. Nik Omladič se je po letih igranja v Nemčiji vrnil domov in zaigral za svoj nekdanji klub. Hitro je postalo jasno, da je takrat 33-letni Omladič za igranje v drugi ligi "prekvalificiran", saj je močno izstopal, na 11 tekmah je zabil tudi pet golov. Izkazalo se je, da je bil povratek Omladiča v Rudar bolj naključje kot kaj drugega. Že v drugem delu sezone je namreč spet igral v Nemčiji, za Hallescher, a izkazalo se je, da bo to njegov zadnji nemški klub. Vleklo ga je domov in letos poleti se je dokončno vrnil.
Seveda zdaj ne igra v drugi, temveč v prvi ligi in to zelo dobro. Omladič je praktično takoj postal eden izstopajočih igralcev Kopra. Star je 34 let, čeprav bo videzu in obnašanju deluje mlajši. Čeprav je dozorel, je v marsikaterem pogledu ostal takšen, kakršnega pomnimo iz Olimpije. Še vedno je domiseln, igriv, šaljiv, na igrišču pa neugoden. Drži, da postaja oziroma je kar že postal nogometni veteran, vendar Omladič še vedno uživa v tem, kar obvlada najbolje.
Nik, Slovenijo ste zapustili mladi, vrnili pa ste se kot izkušen igralec. Kako je biti veteran v slovenski ligi in zakaj ste se vrnili?
Saj sem res star (smeh). Očitki o letih me pa samo še bolj motivirajo. Čeprav bi rekel, da sem star predvsem z vidika nogometnega tržišča, to zagotovo. Rad pa govorim na igrišču, tam je 'pesem' drugačna. Uživam, verjemite mi, v Sloveniji včasih ne cenimo dovolj tega, kar imamo tukaj.
Zakaj ste izbrali prav Koper?
Ta zgodba ni od včeraj. Je od lani. Prvi stiki so bili vzpostavljeni že pred enim letom, takrat z Ivico Gubercem. Čakal sem tujino, imel sem Vietnam. Ničesar pa nikoli ne odpišem. Januarja letos sva se z Ivico spet slišala, potem sem dobil tisto Nemčijo in sem se vrnil tja. Meseca maja sem vedel, da ne bom ostal. Ne vem, nekako me je srce odpeljalo v Koper.
Sta se za vas zanimala Olimpija in Maribor?
Po prvem povratku iz Nemčije se je govorilo o Olimpiji, ampak konkretnega ni bilo nič, Maribor je bil aktualen pred leti, ko me je klical Zlatko Zahović, takrat to ni bilo realno. Ko sem zaključeval v Nemčiji, je bilo nekaj interesa iz Slovenije, ampak sem si rekel, da grem v Koper. V resnici me druge stvari niso zanimale in tako sem pristal tukaj.
S Koprom se borite za sam vrh slovenske lige. Se je liga opazno spremenila, odkar ste zapustili Olimpijo?
Izpostavil bi predvsem gledalce. Tega je v Sloveniji premalo. V Nemčiji smo imeli v tretji ligi po 15.000 ljudi. Slovenci imamo veliko rezervo v mentaliteti, v pogojih. V sami igri nismo tako daleč zadaj. Če veš, da bo na tribunah 15.000 ljudi, si že jutro pred tekmo 'napaljen'. Mene osebno to podžge. Ko vse diši po nogometu, pa nisi še niti prišel na stadion. Včasih sem se pred tekmami spraševal, če so to sploh moje noge, ker kar naenkrat izgine utrujenost, napolnejo pa se z neverjetno energijo. To je adrenalin, ki te drži pokonci.
Je, glede na to, da ste s Koprom drugi na lestvici, razmišljanje o boju za naslov prvaka realno?
Sam sem takšen človek. Verjamem, tudi treba je verjeti. Smo borbena ekipa. Všeč mi je, da smo dobili v Sloveniji takšen predznak. Nismo groba ekipa, smo pa agresivna ekipa. Sicer nam hitro piskajo, tega pa iz Nemčije nisem vajen, tam se dopušča več. Kar pa se naslova tiče, moramo biti optimisti, a moramo biti tudi realni.
(foto: uradna spletna stran kluba)
Kar osem let ste preživeli v Nemčiji, kako vam je uspelo?
Včasih se vprašam, kako sem zdržal toliko časa in kaj mi je bilo tega treba. Tako, v šali si potem rečem, da moram pogledati na bančni račun. Jasno, v Nemčijo sem šel zaradi denarja, tako kot gre vsak nogometaš. V Sloveniji lepo živimo, tega se mnogi premalo zavedajo. V Nemčiji si tujec, tam si 'Jugo betrugo', moraš se dokazovati in biti boljši od domačih igralcev. Saj sem to sprejel, nisem se jezil, ni pa to lahko. Recimo, zdaj v Kopru neverjetno uživam.
V Nemčiji ste zamenjali tri klube, kje vam je bilo najbolje?
Ko sem prišel v Nemčijo, v Eintracht Braunschweig, sem bil na prvih nekaj treningih čisto 'out'. Bilo je gor, dol, sem in tja. Uf, kot igralcu iz Slovenije ti takšen preskok da misliti. Potem sem videl enega igralca, ne preveč športne postave in si rekel, če lahko on, bom pa tudi jaz. Vse v redu, dokler se ni začelo. Rekel sem si, v redu, imam pogodbo, poberem denar in grem nekam, kjer bom lahko igral. Seveda se po nekaj tednih in mesecih človek navadi, pride v ritem. Ko sem dojel, kaj moram početi, sem šele videl, koliko rezerve imam. No, da vam odgovorim. V Hansi Rostock imajo nore navijače, tam je bilo super.
Igre v Nemčiji so vas pripeljale v reprezentanco. Kje se je nato zapletlo?
To je zgodba mojega življenja. V Braunschweigu sem dobro igral, opazil me je Srečko Katanec in me povabil. Trudil sem se v klubu, očitno je selektor nekaj videl v meni. Ah, potem pa poškodba, to je bilo leta 2017. Čudna poškodba pete, izgubil sem sedem mesecev. To me je presekalo. Zdaj je lahko govoriti, kdo bo rekel, da sem preveč optimističen, ampak verjamem, da mi je to zaznamovalo kariero. Če se takrat ne bi poškodoval, bi še danes igral v reprezentanci. Ampak je, kar je. Vedno je lahko še slabše.
Ste kdaj prešteli vse poškodbe v svoji karieri?
Naj pomislim. Leta 2010 zlom stopalnice. Pa sem se vrnil. Trikrat poškodba leve stopalnice, enkrat poškodba desne. Zvinov ne štejem, ok? Pa peta. Zdaj sem imel prvič poškodovano mišico.
Ko smo vas lansko leto zaznali v Velenju, ste nas in tudi javnost presenetili. Zakaj ste se, očitno še vedno v dobri formi, vrnili domov?
To je bilo takrat, ko sem bil na preizkušnji v Vietnamu, ampak se tista stvar ni izšla. Pa sem se vrnil domov. Pomagati sem želel Rudarju. Dosegel sem par golov in decembra spet šel v Vietnam. Spet bi bilo na silo, pa sem šel nazaj v Nemčijo.
Veliko omenjate domovino, domače kraje, aktivni ste bili tudi v času groznih poplav. Boste po koncu kariere aktivni v domačem okolju?
Že lani, ko sem bil nekaj mesecev v Rudarju, sem bil aktiven v Šmartnem. To je moj klub. Tam deluje moj prijatelj Luka Prašnikar, predsednik kluba je Mitja Ločičnik. Treniral sem majhne otroke. To me veseli, veste, kako lepo je to. Je pa definitivno treba priti na trening otrok spočit (smeh). Verjetno bom po koncu kariere v teh vodah.
Pravite, da v Kopru zelo uživate. Kaj počnete, ko ne igrate nogometa?
Mi boste verjeli, če bom rekel, da ne delam nič (smeh)? Uživam v življenju. V Kopru je super. Sodim med tiste nogometaše, ki nogomet raje igramo kot pa gledamo. Ne morem gledati tekem, ne zdržim tako dolgo. Opazil sem, da sem potem preveč zasičen. Najbolje je, če pridem na trening prazne glave, ker sem tako bolj svež in si rečem 'zdaj pa dajmo'.