Mumbai City FC (foto: uradna spletna stran kluba)
Indija je bila nekaj časa nogometno ambiciozna, toda vzpon nogometa se je zaustavil. Nastopile so težave.
S skoraj milijardo in pol prebivalcev je Indija v tem pogledu največja država na svetu. Če bi bil nogomet na indijski podcelini tako popularen in vpet v družbo, kot je na primer v Braziliji ali Argentini, bi bila Indija brez dvoma nogometna velesila. Vendar ni tako. Še več, indijska reprezentanca, se pravi reprezentanca dežele z največ prebivalci na svetu, se še nikoli ni uvrstila na svetovno prvenstvo.
Indija je dežela kriketa. Ta šport, ki je izven britanskega postkolonialnega kulturnega območja (Indija, Pakistan, Avstralija, Karibi) povsem marginalen, je na indijski podcelini nacionalna obsesija. Tako kot je nogomet v ZDA v senci baseballa, ameriškega nogometa, hokeja in košarke, je v Indiji globoko v senci kriketa.
Nogometna tekma je privabila 130.000 gledalcev
Kljub temu pa ima nogomet dolgo in bogato zgodovino tudi v Indiji, v določenih predelih te ogromne države pa je celo prvi šport, na primer v Kalkuti in Goi. Durandov pokal, ki se igra že vse od leta 1888 je po angleškem, škotskem, velškem in irskem pokalu peto najstarejše nogometno tekmovanje na svetu. Kalkutski derbi med kluboma Mohun Bagan in East Bengal drži rekord za najbolj obiskano športno prireditev v Indiji, ko se je leta 1997 na tekmi zbralo 130.000 gledalcev.
In vendar je Indija v nogometu globoko v senci Evrope in Južne Amerike. Državno prvenstvo, ki zajema vso državo, se je prvič igralo šele leta 1996, prva profesionalna liga, tako imenovana
I-League, pa se je začela leta 2007. Leta 2013 se je pojavila konkurenčna
Indian Super League (ISL), tako da je imela Indija kar dve vzporedni ligi. Šele pred nekaj leti je posredovala Azijska nogometna konfederacija (AFC) in poskrbela, da je ISL postala prvoligaško, I-League pa drugoligaško tekmovanje.
Začetek ISL je bil spektakularen. Leta 2012 so priredili dražbo, na kateri so se klubi "grebli" za ostarele zvezdnike, ki bi morali poskrbeti, da bo nogomet v Indiji dobil nekaj zvezdnega prahu. Hernan Crespo, Fabio Cannavaro, Robert Pires, Jay-Jay Okocha in Robbie Fowler, ki so bili takrat že globoko v zatonu karier, so bili med najbolj znanimi in zaželenimi imeni.
Zdelo se je, da bo nogomet končno uspel tudi v Indiji, da bo ISL, ki je bila izvirno zasnovana po ameriškem zaprtem sistemu franšiz brez izpadanja, uspešno konkurirala kriketu. A se to ni zgodilo. Še več, ISL je danes v globoki krizi. Sezona 2025/26 se sploh še ni začela, indijski nogomet pa se sooča z kruto realnostjo: njegovo najpomembnejše tekmovanje je zamrznjeno zaradi krize upravljanja, zaupanja in komercialne negotovosti.
Nogomet je v zatonu
Ligo po angleškem premierligaškem vzoru s podporo nacionalne zveze (Vseindijska nogometna federacija, AIFF) vodi in upravlja zasebno podjetje Football Sports Development Limited (FSDL). V središču trenutne krize je Master Rights Agreement (MRA), temeljna pogodba, ki FSDL podeljuje pooblastila za organizacijo, komercializacijo in prodajo televizijskih pravic ISL v imenu AIFF. Pogodba, podpisana leta 2010, več let pred začetkom tekmovanja, je oblikovala celotno strukturo sodobnega indijskega nogometa. V zameno za komercialni nadzor je FSDL zvezi zagotovila zajamčene letne prihodke in operativno podporo.
Pogodba MRA se je iztekla decembra 2025. Pogajanja za njeno podaljšanje pa so potekala vse prej kot gladko. Nesoglasja glede delitve prihodkov, nadzora upravljanja, dolgoročnega nadzora lige in izpolnjevanja zakonskih in ustavnih obveznosti so zavrla napredek. Brez podaljšanega sporazuma ali jasno opredeljenega začasnega dogovora je FSDL zavrnila organizacijo naslednje sezone, saj trdi, da brez pogodbene varnosti ne more zagotoviti sredstev. Rezultat je popoln zastoj.
Za klube ISL so bile posledice pričakovano katastrofalne. Ker se sezona sploh ni začela septembra, ko bi se po načrtu morala, ni prihodkov od televizijskih pravic, ni prihodkov od centralnega sponzorstva in ni smiselnega poslovnega načrta. Operativni stroški pa ostajajo. Najemnine za štadione, programi nogometnih šol, administrativno osebje in dolgoročne pogodbene obveznosti ne izginejo samo zato, ker ni tekem.
Več klubov je odložilo plačila igralcem ali zahtevalo začasno znižanje plač, drugi pa so upočasnili novačenje ali povsem ustavili delovanje.
Negotovost je prav tako skoraj popolnoma onemogočila pridobivanje novih sponzorjev ali obnovitev obstoječih partnerstev, kar je še dodatno povečalo finančni pritisk.
Za nogometaše kriza ni samo finančna težava. Nogometna kariera je kratka, sezone, izgubljene zaradi administrativnih zapletov, pa ni mogoče nadoknaditi. Indijski igralci so odvisni od ISL ne le zaradi dohodka, ampak tudi zaradi kondicije, forme in izbora za reprezentanco. Tuji igralci pa se soočajo z zapleti pri pridobivanju vizumov, nejasnostmi v pogodbah in možnostjo, da bodo mesece preživeli brez tekmovalnega nogometa.
Klubi so zvezo obtožili neodločnosti in zavlačevanja, medtem ko AIFF vztraja, da mora delovati v okviru zakonskih omejitev, da bi se izognila nadaljnjim sodnim posegom. Pat položaj je ustvaril vakuum oblasti, v katerem noben organ ni pooblaščen za sprejemanje odločnih ukrepov.
Kriza sega daleč preko same ISL. I-League, indijska druga liga, ima težave s privabljanjem komercialnih partnerjev, medtem ko je indijska ženska liga prisiljena nadaljevati brez glavnega sponzorja. Programi za razvoj mladih in pobude na lokalni ravni, ki se pogosto posredno financirajo iz prvoligaških prihodkov , se soočajo z zmanjšanjem sredstev, saj negotovost preveva celotno nogometno piramido.
Kriza ISL ni zgolj pogodbeni spor. Je posledica načina strukturiranja, organizacije in komercializacije indijskega nogometa v zadnjem desetletju. Uspeh lige je prikril nerešene napetosti med avtoriteto zveze in zasebnimi podjetji, med spoštovanjem zakonodaje in komercialno nujnostjo.
Indijski nogomet ima še vedno svojo publiko, igralsko bazo in neizkoriščen potencial, ki čaka na polno uresničitev. Ali bo kriza ISL postala prelomnica za reforme ali začetek dolgoročne stagnacije in nazadovanja, bo odvisno od odločitev, ki bodo sprejete v prihodnjih tednih. Jasno je, da si odgovorni ne morejo več privoščiti inercije.