(foto: Getty Images)
Letošnja sezona je ponudila kar nekaj osvežitve, ko gre za osvajanje lovorik v nogometno najbolj razvitih državah Evrope.
Zaradi finančne stratifikacije nogometa je v zadnjem času osvajanje lovorik v glavnem v domeni največjih klubov, ki si razdelijo vse najvrednejše pokale. Tisti, ki največ plačujejo tudi največ zmagujejo. V mnogih evropskih ligah, tudi tistih najmočnejših, je ponavadi že pred začetkom sezone jasno, kdo so največji favoriti. Najbolj ekstremen primer je Francija, kjer je PSG praktično nedosegljiv, zelo podobno pa je tudi v Nemčiji, kjer razen lanske sezone, glavno nagrado vedno pobere Bayern.
Nekaj več nepredvidljivosti ponujajo pokalna tekmovanja, tako državna kot evropska, saj je manjšim ekipam lažje premagati večje v dveh tekmah na izpadanje, kot pa v ligaškem maratonu. Toda tudi pokalne lovorike v glavnem pobirajo "stari znanci".
Angleški FA pokal so recimo v zadnjem desetletju osvojili sami velikani: Arsenal trikrat, Manchester United dvakrat, Manchester City dvakrat, Liverpool in Chelsea po enkrat, edina izjema pred to sezono pa je bil Leicester City leta 2021. Zelo podobno je tudi v ligaškem pokalu, saj je v zadnjih desetih letih petkrat slavil City, dvakrat United, dvakrat Liverpool in enkrat Chelsea. Dosti drugače ni niti v italijanskem pokalu, kjer je v zadnjih desetih sezonah šestkrat slavil Juventus, dvakrat Inter, po enkrat pa Lazio in Napoli.
Zato je ta sezona nekaj posebnega. Evropski nogomet je po dolgem času ponudil nekaj nepričakovanih zmagovalcev, nekaj zanimivih zgodb, ki obujajo nekaj upanja v tekmovalnost nogometa na najvišjem nivoju.
Prvo tako zgodbo smo dobili že sredi marca, ko sta se v finalu ligaškega pokala na Wembleyu pomerila Liverpool in Newcastle. Črno-beli so pred tem usodnim srečanjem zadnjo veliko lovoriko osvojili pred več kot pol stoletja, ko so leta 1969 slavili v pokalu velesejemskih mest. Na zadnjo angleško lovoriko pa so čakali še dlje, okroglih 70 let, odkar so leta 1955 dvignili prestižni FA pokal.
Za "Toon Army", navijače Newcastla, je bilo zato to finale ena največjih tekem v njihovi zgodovini. Večina v svojem življenju še nikoli ni videla svojega ljubljenega kluba osvojiti kak pokal. In razpletlo se je sanjsko zanje. Z goloma Dana Burna v končnici prvega polčasa in Alexandra Isaka na začetku drugega dela, je Newcastle prekinil neskončno dolgo sušo, prizori huronskega slavja in solz sreče pa so pokazali, koliko to pomeni navijaški vojski.
Zmagovalec še prestižnejšega angleškega pokala, tistega najbolj tradicionalnega, sploh prvega organiziranega tekmovanja v zgodovini nogometa, slovitega FA pokala, pa je spisal še večjo zgodbo. Crystal Palace, ki je na Wembleyu prejšnji teden premagal Manchester City, namreč še nikoli ni osvojil kake velike trofeje.
Seveda je tudi Cityju FA pokal pomenil veliko, sploh glede na zelo slabo sezono v Premier ligi, toda za Palace je bila ta tekma vse. Absolutno vse. Že dvakrat so nastopili v finalu FA pokala (1990 in 2016) in obakrat izgubili proti Manchester Unitedu, tokrat pa jim je vendarle uspelo. Z golom Eberecheja Ezeja je moštvo avstrijskega trenerja Oliverja Glasnerja spisalo zgodovino, na tribunah pa smo gledali podobne prizore kot v finalu ligaškega pokala. Popoln delirij.
Tretjo takšno zgodbo nam je dala Coppa Italia. Padli velikan AC Milan je bil pod hudim pritiskom, da reši popolnoma zavoženo sezono s pokalno lovoriko in si na ta način izbori evropski nogomet. Toda na Olimpijskem štadionu v Rimu je z golom švicarskega napadalca Dana Ndoya slavila Bologna, ki je na lovoriko čakala že 51 let. Nazadnje so I Rossoblù pokal osvojili leta 1974, ko so na dramatičen način premagali Palermo z izenačenjem v zadnji minuti in slavjem po izvajanju enajstmetrovk.
Za Bologno je bila to po pol stoletja končno okrogla deseta velika lovorika. Imajo sedem scudettov (zadnji leta 1964) in po novem tri pokalne zmage. Največ zaslug za ta izredni uspeh ima nedvomno trener Vicenzo Italiano, ki je nasledil izredno uspešnega Thiaga Motto in uspel kljub izgubi nekaterih ključnih igralcev obdržati visok nivo.
Tudi nemški DFB pokal je osvojil klub, ki je zelo dolgo čakal na lovoriko. VfB Stuttgart je bil nazadnje nemški prvak leta 2007, pred 18 leti, pokal pa je nazadnje osvojil deset let prej, v sezoni 1996/97. Zgodba pa bi bila lahko še bolj pravljična, če bi zmagal njihov nasprotnik v finalu, Arminia iz Bielefelda, ki je v tej sezoni igrala v tretji ligi. Zanjo bi bila to, tako kot za Crystal Palace, sploh prva velika lovorika v zgodovini.
Za Stuttgart je bila ta tekma še toliko bolj pomembna, ker je zaradi slabe ligaške forme ostal brez uvrstitve v katero od evropskih tekmovanj. Zmaga na Olimpijskem štadionu v Berlinu je bila tako za njih zadnja možnost za preboj v Evropo. Čeprav je Bielefeld na poti v finale izločil kar štiri prvoligaše (Union Berlin, Freiburg, Werder in v polfinalu še Leverkusen), je bil Stuttgart premočan in je že po nekaj več kot uri igre vodil s 4:0. Arminia je sicer v zadnjih minutah omilila poraz na 4:2, vendar pravljičnega in senzacionalnega razpleta na koncu ni bilo.
Zgodbi o prekinitvi dolgoletnega uroka pa smo bili priča tudi v ligi Europa, ki jo je osvojil Tottenham Hotspur. Londončani so zadnjo evropsko lovoriko osvojili leta 1984, zadnjo angleško pa leta 2008, ko so zmagali v ligaškem pokalu. V finalu na San Mamesu v Bilbau jim je nasproti stal Manchester United, klub, ki je kljub globoki krizi vseeno navajen osvajati lovorike.
Tekma je bila zelo slaba in raztrgana, deloma zaradi pomembnosti, deloma pa zato, ker sta to pač 16. in 17. ekipa Premier lige in imata v tej sezoni obe velike težave. Ange Postecoglu, ki je v preteklosti vehementno trdil, da ne bo odstopal od svojega izredno napadalnega sloga igre, je tokrat vendarle izbral bolj pragmatično pot, deloma tudi zato, ker so mu zaradi poškodb manjkali najboljši igralci. Ruben Amorim pa je vztrajal pri svojem sistemu 3-4-3, ki ne ustreza igralcem, ki jih ima na voljo in to je bilo na koncu odločilno.
Tekmo je odločil slučajen in rahlo komičen gol, ki so ga uradno sicer pripisali Brennanu Johnsonu, čeprav je videli bolj kot avtogol. Toda predolgo čakajočim navijačem Spursov je bilo popolnoma vseeno. Scene delirija na tribunah so bile podobne tistim, ki smo jih videli na Wembleyu, ko je slavil Palace. Navijaški bazi, ki ni navajena lovorik, taki trenutki pomenijo vse.
Postecoglu je tako prekinil sedemnajstletno sušo in postavil predsednika Daniela Levyja v nezavidljiv položaj. Avstralec več kot očitno ni dovolj dober trener za ta nivo nogometa, toda kako odpustiti človeka, ki je ravno dosegel največji uspeh kluba v zadnjih dveh desetletjih. Ampak to je že tema za kakšno drugo priložnost.