(foto: uradna spletna stran kluba)
Veljko Paunović se je z Oviedom vrnil v La Ligo. Po dolgih 24 letih.
V pravkar minuli sezoni se je kar nekaj klubov v Evropi po izredno dolgem času vrnilo v prvoligaško konkurenco. Nizozemski Telstar se je vrnil v Eredivisie po skoraj pol stoletja (47 letih), francoski Paris FC v Ligue 1 po 46 letih, italijanska Pisa v Serie A po 34 letih, portugalska Alverca v Primeiro po 21 letih in turški Kocealispor v Süper Lig po 16 letih. V to heterogeno skupino evropskih klubov pa spada tudi španski, oziroma asturski Real Oviedo, ki se je v La Ligo vrnil po (pre)dolgih 24 letih.
Real Oviedo, za katerega je nekoč igral tudi Robert Prosinečki, je velik klub z velikim štadionom, ki sprejme več kot 30.000 gledalcev. Na večni lestvici La Lige so na 18. mestu, saj so v najvišjem rangu vsega skupaj preživeli kar 38 sezon. Prvič so med elito igrali že v sezoni 1933/34. Toda v zadnjih 24 letih jim nogometni bogovi niso bili naklonjeni.
V preteklega četrt stoletja so šli navijači Ovieda skozi pravi pekel. Potem ko so leta 2001 izpadli iz prve lige, so naslednje leto izpadli še iz druge, leta 2003 pa so zaradi finančnih težav pristali celo v četrtem rangu. Dvakrat so skoraj bankrotirali, se vrnili v tretjo ligo in nato spet izpadli v četrto, šele leta 2015 pa so se vrnili v Segundo, deloma tudi s finančno pomočjo bivših igralcev Juana Mate, Michuja in Santija Cazorle. Deloma pa tudi zaradi finančnega vložka mehiškega bogataša Carlosa Slima.
Za zgodovinski povratek v prvo ligo je zaslužna celotna ekipa, še posebej pa srbski trener Veljko Paunović in strelec odločilnega gola v finalu play-offa Francisco Portillo. Toda daleč najbolj zaslužen za ta izredni uspeh je domači fant, ikona kluba, svetnik in idol, eden in edini Santi Cazorla.
Danes 40-letni Cazorla se je rodil v majhni vasici Fonciello blizu Ovieda in že osmimi leti prišel v klubsko akademijo. Zaradi finančnih težav, ki so takrat pestile klub, je že z 18 leti odšel v Villarreal ne da bi enkrat samkrat nastopil za člansko moštvo svojega ljubljenega kluba. V svoji bogati karieri je šest let igral tudi za londonski Arsenal (2012-18), bil z reprezentanco Španije dvakrat evropski prvak (2008 in 2012) in vsega skupaj v evropskih pokalih vknjižil 108 nastopov, od tega 38 v elitni ligi prvakov.
Kljub vsemu temu pa je za najpomembnejšo tekmo v svoji karieri označil povratno srečanje proti Mirandesu v finalu play-off za uvrstitev v La Ligo. Ko se je namreč leta 2023, po dolgih dveh desetletjih, star že 38 let, končno vrnil v matični Oviedo, si je kot cilj zastavil, da svoj ljubljeni klub vrne na pota stare slave. "Igral bi zastonj, a to ni dovoljeno," je povedal ob podpisu pogodbe, ko je sprejel najnižjo možno plačo za igranje profesionalnega nogometa v Španiji. Domov se je vrnil iz čiste ljubezni do svojega kluba. Njegova edina zahteva je bila, da se 10% od prodaje dresa številka 8 z njegovim imenom nameni klubski akademiji.
Redni del sezone 2024/25 so Carbayones končali na tretjem mestu v Segundi Division, tako da so morali še drugo leto zapored v dodatne kvalifikacije. Ob koncu sezone 2023/24 jim je srca strl Espanyol, ki jih je izločil na zadnji stopnički, tudi tokrat pa proti Mirandesu ni kazalo najbolje. Potem ko so Asturijci v polfinalu play-offa izločili Almerio (2:1, 1:1), so na prvi finalni tekmi proti Mirandesu izgubili z 0:1.
Pred povratno tekmo na štadionu Carlos Tartiere, ki jo je Santi Cazorla označil za najpomembnejšo svoje kariere, je v Oviedu vladala prava nogometna mrzlica. Štadion je bil nabit do zadnjega kotička, pričakovanje je bilo v zraku. Toda prvi so zadeli gostje iz majhnega kraja Miranda de Ebro, ki ima le 35.000 prebivalcev, 5000 več kot je kapaciteta štadiona v Oviedu. V skupnem seštevku so tako vodili že z 2:0 in zdelo se je, da se bodo asturske sanje še enkrat končale na zadnji stopnički.
Toda v 38. minuti je eden od gostujočih branilcev igral z roko v svojem kazenskem prostoru in Santi Cazorla je z bele točke dosegel enega najpomembnejših golov v zgodovini Ovieda. Na začetku drugega polčasa je rezultat preobrnil iz Girone posojeni Maročan Ilyas Chaira, tako da se je tekma po rednem delu končala z 2:1. Ker pravilo gola v gosteh ne velja več, sta moštvi igrali podaljške.
V 103. minuti pa se je zgodilo. S čudovitim golom iz obrata je 35-letni veteran Francisco Portillo zadel za 3:1 in Oviedo je bil po 24 letih le še 17 minut oddaljen od vrnitve v La Ligo. V živčni končnici je skoraj prišlo do množičnega pretepa, sodnik je moral pokazati tudi dva rdeča kartona, toda na koncu so Asturijci le uspeli prečkati ciljno črto in doseči zgodovinsko zmago. Gledalci so se vsuli na igrišče in začelo se je veliko rajanje. Oviedu je končno uspelo.
Trener Paunović, ki je bil na igrišču leta 2001, ko je Oviedo proti Mallorci igral svojo zadnjo prvoligaško tekmo, je povedal: "Ni načina, da bi razložil, kaj nam to pomeni. Ti igralci so heroji, prav vsak od njih. Zaslužijo si veliko priznanje."
Na proslavi na Plazi America se je Cazorla povzpel na oder in nagovoril zbrano množico navijačev: "Brez vas Oviedo ne obstaja!" In to niso bile prazne besede, to ni bilo le leporečje, zanos … O, ne. To je čista resnica. Kajti brez teh navijačev, ki so klubu stali ob strani v najbolj težkih časih, Ovieda ne bi bilo več. Navijači so bili tisti, ki so klub leta 2003 rešili pred bankrotom, čeprav ga je bila mestna občina pripravljena pustiti umreti in je že ustanovila nov klub. Vajo so navijači ponovili leta 2012, ko je bil klub spet na robu prepada. Takratnega predsednika kluba je Interpol preganjal zaradi prevare, navijači pa so masovno kupovali delnice, da je Real Oviedo glavo obdržal nad vodo.
"Noro je, pravzaprav smešno, da sem najlepši trenutek svojega življenja doživel zdaj, pri štiridesetih," je množici povedal Cazorla. "Imel sem srečo, da sem doživel velike stvari; osvajal sem naslove, pokale, toda Oviedo je moj od otroštva, tukaj je občutek drugačen. To je edinstveno."