Nesojeni up Olimpije Nikola Jovičević igra na poziciji, ki v modernem nogometu izginja: 'Rad imam žogo, morda zato nekaterim trenerjem nisem všeč'

Kreativni vezist grosupeljskega Brinja Nikola Jovićević, ki v letošnji sezoni blesti v dresu vodilnega drugoligaša, bi težko imel bolj nogometne gene. Njegov ded Božidar "Miško" Jovićević je nesmrtna legenda Olimpije, ki je v obdobju 1962-68 za ljubljanski klub odigral 177 tekem in bil nato še dolga desetletja za Bežigradom v raznih trenerskih vlogah. Zelo pomemben je bil v sezoni 1988/89, ko je kot pomočnik Miloša Šoškića prispeval svoj delež k vrnitvi Olimpije v prvo zvezno ligo.

Tudi stric Nikole Jovićevića, Mladen Jovićević, je igral za Olimpijo. V mladosti je bil eden največjih talentov bežigrajskega kluba in tudi mladinski reprezentant Jugoslavije, v zeleno-belem dresu pa je igral v obdobju 1974-78. Nikolov oče Predrag je za Olimpijo igral v mladinskih selekcijah, potem pa je igrišče zamenjal za nogometne posle in je še danes agent in skavt.

Predragov bratranec in Nikolov stric Igor Jovićević pa je znan trener in sin legende zagrebškega Dinama Čedomirja Jovićevića, ki je za modre odigral 390 tekem in bil del tiste legendarne ekipe, ki je pod Ćirom Blaževićem leta 1982 osvojila naslov prvaka Jugoslavije.

Nikoli Jovićeviću je bil nogomet torej položen v zibelko. Prve nogometne korake je, kot se za vnuka legendarnega Miška Jovićevića tudi spodobi, začel v Olimpiji. Nato je do 14. leta igral za Interblock, kjer je bil za njegov razvoj ključen trener Jurij Hostnik. Leta 2017 vrnil v Olimpijo, kjer je ostal do mladinskega staža. Veljal je za izrednega talenta, kar je potrdil v kadetski kategoriji, ko je v sezoni 2019/20 na 16 tekmah dosegel 17 golov. Zaradi nesporazuma z Milanom Mandarićem, se je nato njegov oče odločil, da bo sin odšel drugam. Želeli so ga mnogi slovenski klubi, tudi Maribor, a se je na koncu odločil za Domžale. Tam je bil za njegov razvoj ključen trener Darko Birjukov. V sezoni 2021/22 je debitiral za člansko moštvo rumeno-modrih.

"Debitiral sem proti Aluminiju," se danes spominja tistih časov. "Vstopil sem za zadnje tri minute, mislim da je bil že sodniški dodatek." Ker ni dobil prav veliko priložnosti v članski ekipi, je v naslednji sezoni v zimskem prestopnem roku odšel v Mursko Soboto. »Nekaj malega sem še igral, ne preveč, potem pa prestopil v Muro. Proti Muri sem nekajkrat odigral zelo dobro. Tudi zadnjo tekmo za Domžale sem začel proti Muri na Fazaneriji. Takrat sem res dobro odigral in so me želeli pripeljati, predvsem športni direktor Denis Rajbar in trener Damir Čontala."

V sezoni 2023/24 je v dresu Mure odigral 18 prvoligaških tekem. "Trener Čontala je vedel, da se pri Domžalah nisem kaj dosti naigral in me je želel postopoma uvajati v članski nogomet. Potem je bil na žalost odpuščen. V mojem obdobju pri Muri je bilo veliko menjav. Včasih sem igral, včasih ne."

V naslednji sezoni se je pojavila možnost posoje v Grosuplje. "Bil sem ravno na pripravah s črnogorsko reprezentanco U21, ko me je poklical oče in mi predstavil možnost odhoda v Brinje. O klubu nisem vedel veliko, za mojega očeta pa je bila to najboljša opcija, saj je vedel, da zelo dobro delajo. Pozanimal sem se in vsi so mi rekli, da so najboljša opcija zame. Igrajo nogomet z veliko posesti in to je meni najbolj pomembno, ker sem tak tip igralca, ki ima rad žogo."

Za črnogorsko mlado reprezentanco je odigral dve tekmi, čeprav je pred tem igral za slovenske mladinske selekcije. Črnogorci so ga vabili že od petnajstega leta, a jih je vedno zavračal. Ko pa ga niso več klicali v slovensko izbrano vrsto, je njegov oče vendarle pristal na to, da se preizkusi v črnogorskem dresu.

V jesenskem delu sezone 2024/25 se je v dresu Brinja počutil odlično. "Tistega pol leta v Brinju mi je bilo zelo lepo. Imel sem super ekipo. Spoznal sem veliko super fantov in igral sem, kar mi je bilo najbolj pomembno. Stanoval sem lahko doma v Ljubljani in je bilo res zelo lepo. Ko so me nato klicali iz Mure, da pridem na priprave, se mi ni bilo najlažje vrniti, toda Mura je bila vendarle prvoligaš in sem nato do konca sezone ostal v Murski Soboti."

Toda ni veliko igral in pred začetkom aktualne sezone se je ponudila priložnost za vrnitev v Grosuplje, tokrat za stalno: "Nisem kaj dosti igral. Zdelo se mi je, da imam kvaliteto, da bi lahko igral. V to sem verjel. Takratni trener Mure je bil drugačnega mnenja, zato sem želel prestopiti nazaj v Brinje, da bi redno igral, kar je za mladega nogometaša najbolj pomembno. To mi je najbolj manjkalo."

Odločitev je bila zadetek v polno tako za Jovićevića kot za Brinje. Mladi kreativni vezist, ki je mehak na žogi in luciden v driblingu, se na položaju "desetke" odlično znajde. V tej sezoni je na 17 tekmah v drugi ligi dosegel že osem golov in prispeval tri asistence. V prvem spomladanskem krogu je proti Iliriji dosegel hat-trick in bil junak zmage, ki je Brinje izstrelila na prvo mesto drugoligaške razpredelnice.

"Že preden sem prišel, sem vedel, da je to prava odločitev zame," se nasmehne Nikola. "Vedel sem, da me bodo zelo lepo sprejeli. Tistega pol leta sem se zelo dobro razumel z vsemi, tako s soigralci, trenerji kot tudi upravo kluba. To je bila zame edina izbira. To je bila prava odločitev."

Goran Marković zelo dobro razume nogomet

Način dela trenerja Gorana Markovića mu izredno odgovarja: "Morda ga širša javnost ne pozna dovolj, toda on je trener, ki res razume nogomet. Imava podoben pogled na nogometno igro. Hoče žogo v svoji posesti, tak nogomet hoče gojiti. Jaz sem igralec, ki ima rad žogo. Moji prejšnji trenerji niso gojili takšnega nogometa, kar mi ni odgovarjalo in morda zaradi tega nisem imel toliko minutaže. Ko pa sem prišel sem in videl, kaj trener Marković zahteva od svojih igralcev, mi je to zelo ustrezalo, mi je bilo všeč. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj sem se želel vrniti."

O položaju, ki ga igra, Nikola Jovićević pravi: "Ta pozicija mi najbolj ustreza. Sicer malo izginja v modernem nogometu. Čeprav igramo zelo moderen nogomet, ima naš trener še vedno rad ta nekoliko starejši slog, da igramo z 'desetko', z drugo 'špico' in sem vesel, da tako vidi nogomet."

Sezona 2025/26 je za grosupeljski klub zgodovinska. Vodijo na lestvici druge lige, iz pokala so izločili Maribor, zdaj jih čaka Olimpija. "V naši ekipi imamo veliko kvalitete," odločno zatrdi Nikola. "Rad bi pohvalil našo upravo, športnega direktorja Tineta Zupana in predsednika Andraža Zrneca. Morda nimamo takšnega proračuna, kot ga imajo ostale ekipe, toda sestavila sta kvalitetno ekipo, ki lahko konkurira, kakor smo videli, tudi že prvoligaškim moštvom. Smo super ekipa, samozavestna. Smo ponižni, ampak verjamemo vase, zaupamo si in verjamemo, da lahko na koncu osvojimo prvo mesto. To je želja, kaj se bo zgodilo, bomo pa videli."

Olimpijo ima v DNA

V sredo v Grosupljem gostuje Olimpija v četrtfinalu pokala. "Moj dedek, stric in oče so igrali za Olimpijo. Dedek je legenda Olimpije, stric in oče sta bila velika talenta. Olimpija mi ni tuja. Sem Ljubljančan in vem, kaj Olimpija predstavlja."

Bo zato ta tekma zanj nekaj posebnega? "Seveda bo. Že samo to, da igraš proti Olimpiji ali kakemu drugemu velikemu klubu, je nekaj posebnega. Ko pa imaš še tovrstno povezavo s klubom, je to še bolj posebno. Ampak sem miren, na nek način je to povsem navadna tekma. Veliko tekem sem že odigral, veliko jih še bom. Poskusil jo bom vzeti kot vsako drugo."

Po zmagi nad Ilirijo je vsa pozornost preusmerjena na ta zgodovinski obračun. "Vedno gremo tekmo po tekmo. Pred srečanjem z Ilirijo nismo razmišljali o Olimpiji, nismo dvigovali evforije. Prva je bila na vrsti Ilirija. To smo, hvala bogu, opravili. Zdaj pa je na vrsti Olimpija in treba se bo dobro pripraviti. Vemo, da je Olimpija dobra ekipa. Komaj čakamo, da pride ta tekma in da spet pokažemo, kaj znamo."

Napoved? "Nimam napovedi," se nasmehne Nikola Jovićević. "Upam samo, da bodo gledalci uživali v nogometu. Mislim, da bosta igrali dve zelo atraktivni ekipi in naj zmaga boljši!"

Prav lahko bi se zgodilo, da bo otrok Olimpije, ki ima tudi Olimpijin DNK, na koncu pokopal sanje ljubljanskega kluba, da letošnjo sezono reši s pokalno lovoriko.