
Nemanja Mitrović (foto: Nogomania)
Čeprav je star komaj 32 let, Nemanja Mitrović že lep čas nogometa ne igra več. Poškodbe so naredile svoje, zato nekdanji branilec Maribora in Olimpije išče nov karierni izziv.
Oktobra lani je Nemanja Mitrović praznoval svoj 32. rojstni dan. Bil je že brez poklicnih nogometnih obveznosti, čeprav je še vedno v letih, ko večina njegovih nogometnih kolegov še vedno zavzeto igra nogomet. Bil je sicer član avstrijskega tretjeligaša Wildona, v katerega pa se po odigranem jesenskem delu ne bo vrnil. Zdravje je na prvem mestu in telo Nemanji Mitroviću resnega igranja nogometa ne dovoli več. Njegov zadnji klub v karieri je bil tako Maribor, pri katerem je preživel zadnjih pet sezon.
Mitrović se je v Mariboru tudi ustalil. Kar se nogometa tiče, zaenkrat polne zaposlitve še nima, se pa že loteva nekaterih projektov, ki kažejo v smer, da ga zanima delo z mladimi igralci. Ujeli smo ga sredi priprav na organizacijo kampa madridskega Reala, ki naj bi se na dveh lokacijah odvil letos poleti.
Nemanja, vaša igralska kariera je končana. Zakaj ste se odločili 'izstopiti' tako zgodaj?
Imel sem smolo s poškodbami zadnja leta. Poškodovano koleno sem v Mariboru uspešno saniral, se dobro vrnil, potem pa so se začele še težave s tetivo. Umetna trava je stvari še poslabšala in videl sem, da ne gre več. V osnovi je tako, da nočem jemati mesta mlajšim, zdravim fantom. Mislim, da je tako prav in pošteno. Biti 'na pol' pripravljen zame ne pride v poštev, preprosto nisem več videl smisla, da bi zavlačeval. V polnem pogonu sem bil sicer kar dolgo, pravzaprav od mladih let, ko sem odšel v Italijo.
Kako danes gledate na to, da ste pri šestnajstih odšli v Inter?
Sploh nisem vedel, kam sem šel. Danes je drugače kot je bilo takrat. Ni lahko iti v tujino tako mlad, takrat pa sploh. Konkurenca zunaj, sploh v Italiji, je ogromna. Je pa res, če prihajaš iz Primavere večjih italijanskih klubov, te klubi iz Slovenije gledajo drugače kot če si mladinec slovenskega kluba. Odvisno je seveda od posameznika, v tujini lahko tudi pošteno zabredeš in izgubiš leta. Če pa ti uspe ... Malo me recimo danes skrbi, ker ne pride prav veliko igralcev iz mladincev v člansko ekipo, recimo Olimpije ali Maribora, tako da potem mladi odhajajo v tujino.
Stari ste 32 let, je zaradi predčasnega konca igralske kariere ostalo kakšno obžalovanje?
Niti ne. Zadovoljen sem, ko potegnem črto. Lahko bi bilo seveda bolje, lahko pa bi bilo tudi slabše. Marsikdo recimo ni preživel že Primavere, meni je uspelo. Vrhunec moje kariere je naslov prvaka z Olimpijo in Mariborom, prebil sem se tudi v reprezentanco. Žal mi je edino, ker nisem igral skupinskega dela evropskih pokalov. Je pa res, da sem imel smolo, zaradi katere sem ostal brez velikega prestopa.
Nemanja Mitrović je v karieri igral za podmladek Kopra, Interja, Sassuola, Bologne, nato pa bil član Olimpije, Jagiellonie, Maribora in Wildona. Za Slovenijo je odigral pet tekem.
Kam bi morali prestopiti?
Škoda je tiste poškodbe, ki sem jo staknil pri Olimpiji. Imel sem opcije in to kar lepe, Olimpija me sicer ni želela pustiti na Ciper in v podobne lige. Torino je bil skorajda 'done deal', potem pa mi je počila tetiva. Ampak v življenju je vse za nekaj dobro. Ne vem, mogoče sem pa zato ostal normalen, sem družinski človek, rad imam nogomet, cenim zdravje.
Vašo kariero je zaznamovalo tudi obdobje v Olimpiji.
Milan Mandarić je prebudil slovenski nogomet. Prinesel je lasten denar in ga vložil v Olimpijo. Dokler Mandarića ni bilo v Ljubljano, je bil Maribor absolutni gospodar slovenske lige. Z Mandarićevim prihodom se je to spremenilo. Olimpija je bila prvak, dvignili so se standardi in spremenila so se razmerja moči.
V karieri ste igrali v različnih državah, trenirali so vas številni trenerji. Kdo vam je ostal v najlepšem spominu?
Imel sem srečo, da sem delal z odličnimi trenerji. Moram reči, da je največji vtis v tistem kratkem obdobju name naredil Marko Nikolić. Trenirali so me tudi Luka Elsner, Igor Bišćan, pa Darko Milanič, Simon Rožman in seveda Ante Šimundža.
(foto: Nogomania)
Kakšni so vaši načrti po končani igralski karieri?
Moram reči, da mi ni dolgčas. Imam družino, s katero živim v Mariboru in to v neposredni bližini stadiona. Nogomet igram le še iz veselja. Klicali so me iz Slovana, mogoče bom tam aktiven trenersko, bom še videl. Imam določene ideje o tem, kaj bi rad počel. Med drugim želim v Slovenijo pripeljati kamp Real Madrid, ki bi se odvijal v Radomljah in Mariboru. Moja želja je, da bi otrokom v Sloveniji približal raven največjega kluba na svetu. Da bi mladi občutili, kako je trenirati s trenerji iz Reala in tudi sicer, da sploh pridejo v stik s čim takšnim.
Bo Maribor ostal vaš dom?
Moram reči, da so me v Mariboru takoj, ko sem prišel, lepo sprejeli. Pet let je minilo. Otroka hodita v šolo, žena ima svojo službo, tako da so vsi trije vezani na Maribor. Živimo v neposredni bližini stadiona, bomo videli, kako bo za naprej. Prišel sem sicer, ko je bil v klubu še Zlatko Zahović. Potem je sicer kmalu odšel in vidimo lahko, kako manjka Mariboru in slovenskemu nogometu. Maribor še naprej spremljam, sem navijač, Boštjanu Cesarju in Mihaelu Mikiću želim veliko uspeha.
Ste imeli zaradi ljubljanskega porekla v Mariboru kdaj težave?
Ne, nikoli! Prej obratno. Sploh na začetku sem slišal mnogo zbadljivk, žaljivk na svoj račun. Ljudje so me ustavljali v mestu (v Ljubljani, op.p.). Potem so me masovno nadlegovali po telefonu, dobil sem stotine sporočil, še danes so neprebrana (smeh). V bistvu si ne jemljem k srcu, nogometna folklora pač. Bolj mi je všeč tista pristna folklora, pa tradicija. V Mariboru je tradicija močna, tukaj je lepo biti nogometaš. Sploh, ko gre dobro, takrat vidiš, koliko ljudem v Mariboru pomeni nogomet. V Ljubljani je drugače.