Nejc Skubic za Nogomanio o svojem povratku v slovenski nogomet: 'Naš nogomet za razvoj potrebuje denar in ljudi, kot je bil Joc Pečečnik'

Z novo dveletno pogodbo na mizi, pri triintridesetih in z zavidljviim statusom v Konyasporu je Nejc Skubic leta 2022 presenetil športno javnost, ko se je odločil za upokojitev. Po uspešnih sezonah v Turčiji se je z družino vrnil domov in se odmaknil od nogometa ter se posvetil poslu. Še do danes se nekdanji slovenski reprezentant ni spravil niti na nogometno rekreacijo. Vseeno pa ga je nogometni svet po dveh letih ukvarjanja z drugimi stvarmi spet privabil. Sprva v Konyaspor, kjer je bil skavt, nekaj časa pa je tudi pomagal svojemu nekdanjemu športnemu direktorju, ki je po sili razmer postal trener, zdaj pa je v nogomet vpet tudi doma. Postal je predsednik lokalnega kluba NK Megneš. 

To je morda začetek "kariere po karieri" Nejca Skubica v nogometu, v katerem je ob vseh uspehih in radostih doživel tudi marsikatero razočaranje.

"Ko sem končal kariero, sem nogomet odklopil. Zasitil sem se, ampak ni šlo le za to. Nekateri ljudje iz nogometa so me močno razočarali. O imenih ne bi govoril, ampak lahko povem, da sem bil res razočaran," pravi 35-letni Skubic. 

Nedavno ste postali predsednik NK Mengeš, potem ko ste se kar malce otepali nogometa po koncu igralske kariere. Kaj oziroma kdo vas je prepričal?
Če kaj, imam veliko izkušenj, ki jih lahko prenesem v to okolje. Zgodba je sicer vezana na naš dom tukaj. Zaljubljen sem v to okolje. Leta 2023 bi se morali vseliti v hišo, pa nam jo je poplavilo. V vmesnem času smo živeli v Mengšu, zato je moj sin začel trenirati tam. Ljudje iz kluba so me začeli vabiti, sprva me ni zanimalo, potem pa me je pritegnilo. Vem, da bom ostal v tem okolju, zato želim nekaj tudi vrniti. Nogomet sem igral, to stvar poznam, zato sem pristal. Seveda, to je delo na prostovoljni ravni.

Kaj želite doseči, glede na to, da je to majhen klub, ki nima profesionalnega pogona?
Osredotočiti se hočemo na selekcije do U13. Otroke želimo naučiti osnovnih vrednot ter jim nuditi možnost nogometnega razvoja. Omejitve so finance, predvsem pa infrastruktura, to bo naš glavni izziv. Potrebujemo igrišče z umetno travo na pomožnem igrišču, to imamo obljubljeno in to je nujno. Glavno igrišče je prav tako treba urediti. Vedeti je treba, da je bilo vse to poplavljeno. Ko bo vse to urejeno, bo to osnova, da naš klub začne rasti. Čaka nas ogromno izzivov, ampak že na začetku imam en apel za starše, ki so bistveni.

Omenjate starše otrok, kaj jim želite sporočiti?
Starši so preveč ambiciozni. Zato bomo delali le z mlajšimi igralci. Nikamor se jim ne mudi! Fantje pri osmih, devetih letih odhajajo iz vaških klubov v večje klube. Zakaj? Poglejte Benjamina Šeška. Kdo je njega 'ustvaril'? Vaški klub! Radeče! Do 10., 11. leta naj mladi fantje igrajo doma. To je veselje, radost, resen nogomet pride na vrsto pozneje. V večjih klubih imajo več ekip, delajo selekcije, potem marsikdo izpade. Manjšim klubom bi morali bolj pomagati, tudi NZS.

Od vaše igralske upokojitve so minila tri leta, umaknili ste se iz nogometa in zdaj se vanj nekako vračate. Ste pričakovali, da vas bo tako hitro potehnilo nazaj?
Ko sem končal igralsko kariero, sem imel nogometa vrh glave. Nisem želel delati v nogometu. Minila so tri leta in ugotovil sem, da me nogomet spet zanima. Vleče me nazaj, zato sem se vključil v ta projekt v Mengšu. Da vidim, kako deluje manjši nogometni klub, to so pravzaprav osnove organizacije. Vpisal se bom tudi v trenersko šolo. Ne vem, kaj bom delal v prihodnje. Če bom slučajno trener, bom trener v Sloveniji, v tujino me zaradi otrok ne vleče.

Že lansko leto ste se aktivirali v Konyasporu, kako se je končala tista zgodba?
V Konyaspor sem se vrnil le začasno. Najprej sem pristal, da bom skavt, oni pa so želeli, da bi bil povezovalni člen med trenerjem in športnim direktorjem. Odšel sem, da bi pomagal v boju za obstanek, ko je športni direktor postal trener. Ta klub mi je ogromno dal, tam sem rešil svojo eksistenco. Ko smo obstali v ligi, sem bil spet skavt, želel sem domov. Potem pa so se začele dogajati stvari, ki mi niso bile všeč. Trenerja so oktobra odpustili, odnosi so se spremenili. Rekli so mi, da bom vodja skavtov, jaz pa sem izvedel, da za mojim hrbtom delajo stvari, za katere bi moral vedeti. In smo se razšli.

V kakšnem spominu pa vam je Konyaspor ostal iz igralskih časov?
Živeti in igrati 'dol' je bilo fantastično. Sploh za nekoga iz slovenske lige. Tam sem se počutil kot pravi nogometaš. Turki so neverjetno strastni ljudje, ko gre za nogomet. Ne glede na vse specifike, težave, je bilo vrhunsko! Moja prelomnica je bilo prvo leto. Če v Turčiji na začetku nekaj pokažeš, dobiš veliko kredita za naprej. Pozimi sem prišel, 17 tekem zapored nismo izgubili, bili smo tretji, to je bil za klub zgodovinski uspeh. Igrali smo evropske tekme, potem osvojili pokal in spet igrali Evropo. Med drugim je bil moj soigralec celo Samuel Eto'o, če to ni noro! Vse to mi je pomagalo, da sem se hitro privadil, navijači pa so me vzljubili. Sem vročekrven nogometaš, pustil sem srce na igrišču in to so cenili.

Kako pa ste premostili vse za Turčijo značilne težave, od impulzivnosti, občasnega kaosa, zamujanja s plačili in podobno?
Kako sem zdržal? Sem človek, ki ima včasih predolg jezik, vsekakor pa stojim za svojimi besedami. Mogoče so mi v klubu kaj zamerili, ampak bil sem igralec, ki je opozarjal na stvari, ki niso v redu. Zato sem včasih izpadel grd, ampak Turčija je posebna država, takšne stvari je treba vzeti v zakup. V podpis so mi, preden sem se upokojil, ponujali dveletno pogodbo, ampak sem že vedel, da ne bom podaljšal. Ja, zamujali so s plačami, kar je v Turčiji samoumevno, problem pa je, če igralcem lažeš. Plače so zamujale osem, devet mesecev, nikogar iz kluba pa ni bilo, da bi pojasnil, kaj in kako. Je pa, če sem iskren, s plačami, tudi, če v pol leta dobiš le kakšno, mogoče preživeti, če seveda živiš normalno. 

V Konyasporu zdaj dobro igra Blaž Kramer, je on postal vaš 'dedič'?
(smeh) Dobro mu gre. Nisem ga sicer predlagal jaz, sem ga pa klical, ampak z njegovim prestopom so bile težave. Enkrat je že bil v Konyasporu, pa ni podpisal. Vesel sem zanj. Vedel sem, da bo po začetnih težavah slej kot prej dobil pravo priložnost. Dobro jo je izkoristil! V klubu so iskali igralce z Balkana, zato sem tudi delal kot skavt za to področje. Spomnim se recimo, da so nekaj časa želeli Miho Blažiča. 

Že pred koncem kariere ste zagnali posel, ki ni vezan na nogomet. Pozneje ste ga še razširili. Kaj vas je vleklo v poslovne vode?
Že kot otrok sem bil takšen, da sem rad vodil. Zbiram ljudi okrog sebe in skupaj delamo. Tako je bilo. Imam srečo, da je moj oče gradbenik. Ko sem šel v Turčijo, takrat nisem šel za bajen denar. Vzel sem svoj prvi kredit, kupil prvo nepremičnino in smo začeli. Vedno govorim, da mi največ pomeni družina, tako je tudi v poslu. Oče recimo prenavlja objekte, brat vodi zadeve, mama je vpeta v delo v restavraciji, ravno tako moja žena. Imam tudi druge partnerje, ki jim zaupam. 

Postali ste tudi gostinec, a ne 'tipični lastnik bara', vodite namreč restavracijo Landerik v starem delu Ljubljane.
To pa je moja ljubezen. Osnova za to je šmorn, po tem smo znani. Kot otrok sem k dedku hodil na najboljši šmorn. Restavracija je težek posel, to vam zagotavljam. Imam človeka, ki to dobro vodi, jaz pa tega ne držim, da bi služil. Že po prvem letu sem jo želel zapreti (smeh), ampak kar nekaj let pozneje vem, da je bila to dobra izkušnja in zdaj sem vesel, da obratuje dobro. 

Kako uspevate združevati vse te obveznosti, posle, zdaj jim boste dodali še funkcijo v nogometnem klubu?
Ključ do uspeha in reda so ljudje, ki me obkrožajo. Fokus pa mi že dolga leta pomaga vzdrževati športni psiholog Aleš Vičič, s katerim sodelujem še dandanes. V življenju so mi najbolj pomembni odnosi, ne denar. Iskreno, zadnje leto in pol kariere, ko sem začel malce bolj gledati na denar, sem padel. Kar delaš, je treba delati z ljubeznijo, to je moje vodila. Moja najlepša leta kariere sta bili prvi dve leti v Turčiji, ko sem razmišljal samo o nogometu.

Imate, ko se ozrete nazaj na svojo igralsko kariero, kaj obžalovanja?
Iskreno rečeno, nič! Ne obžalujem niti, da sem kot zelo mlad odšel v Galati. Tja sem tako ali tako šel samo zaradi lige prvakov, denar me ni zanimal. Sem pa imel noro domotožje. Če ne bi imel v ekipi par Srbov, ne bi preživel. Povem vam, to pa je šok. To mesto je ... Kulturni šok. 

Kdo je, poleg seveda vas samih, najbolj zaznamoval vašo kariero?
Odgovor na to vprašanje je težko najti, ker se v karieri nogometaša zgodi ogromno stvari, zvrsti se ogromno ljudi. Bi pa izpostavil Luko Elsnerja. Pred njim je bil trener Domžal Stevan Mojsilović, ki je bil specifičen trener in človek. Pri njemu sem igral centralno, celo v vezi. Ko je trener postal Luka Elsner, me je takoj vrnil na desni bok. Njemu dolgujem veliko. Še danes sem mu hvaležen. Vidimo pa, kako daleč je prišel - povsem zasluženo!

Za reprezentanco ste odigrali 23 tekem, bi si jih želeli več?
Mogoče ljudje zmotno mislijo, da me je reprezentančno upokojil Matjaž Kek, ampak to ne drži. Tisto leto, ko je selektor postal Matjaž Kek, se mi je nakopičilo ogromno stvari. Takrat sem odpiral restavracijo, za kar sem porabil ogromno časa. Treniral sem, po treningih pa načrtoval, tuhtal in organiziral. O gostinstvu nisem vedel nič. Šel sem iz ničle. Imel sem ogromno stvari, pogovorila sva se s Matjažem, ki je mojo odkritost spoštoval. Leto in pol me ni bilo, potem pa so me klicali z NZS. Selektorja je zanimalo, če bi se vrnil. In sem se vrnil. Vzpenjal se je Petar Stojanović, česar sem bil vesel. No, potem pa sem tako ali tako končal kariero. Zdaj sem navijač, lani sem bil tudi na evropskem prvenstvu v Nemčiji, kjer je bilo izjemno! 

Kako vidite slovenski nogomet, kaj mu najbolj manjka?
Denar! Absolutno denar. Ko si v tujini, vidiš, kako delajo tam. Posluha gospodarstva za nogomet je pri nas neprimerno manj kot v tujini, res je težko dobiti sponzorje. Vsak slovenski klub, ki ni odvisen od tujega investitorja, si zasluži čestitke. Veste, koliko stroškov ima nogometni klub, sploh v prvi ligi? Preživeti v Sloveniji, to je umetnost. Žal mi je Joca Pečečnika. Takrat v Interblocku (zanj je igral tudi Skubic, op.p.) je bil v nogomet pripravljen vložiti vse, toda slovenski nogomet tega ni znal izkoristiti. Obkrožen je bil z ljudmi, ki so ga odvrnili od vsega skupaj. Projekt je bil ambiciozen, uspešen, ta klub je dal ogromno odličnih igralcev, ki so naredili lepe kariere. Takšnih ljudi je škoda.