Članek

Navijači na zelenici

Uredništvo 22. januar 2016 23 Komentiraj
(foto: SPS)
So nogometaši, ki na zelenico iz tedna v teden pritečejo le zato, ker najlepšo igro na svetu vidijo kot svojo službo. A so tudi takšni, ki resnično čutijo grb na prsih. Od navijača do nogometaša - Nogomanijak.
Prestop Nejca Vidmarja v Olimpijo je razveselil privržence zeleno-belih in predvsem najzvestejšo navijaško skupino Green Dragons. Redkokdaj se namreč (tudi v svetovnem merilu) zgodi, da bi navijač, ki je obiskoval tekme svojega kluba tudi kot član navijaške skupine, nato profesionalno zaigral za ekipo, ki jo je nekoč podpiral s tribun. Primer 26-letnega ljubljanskega vratarja je eden takšnih, v današnjem Nogomanijaku pa se spominjamo še nekaterih podobnih zgodb.
 
Francesco Totti (AS Roma)

Vujadin Boškov mu je leta 1993 namenil ognjeni krst in od tedaj Francesco Totti svoje AS Rome ni zapustil kljub težavam, ki so ga čakale na trnovi poti proti vsega trem naslovom (enemu Scudettu in dvema italijanskima pokaloma). Kljub vsemu je Totti prava legenda rumeno-rdečega dela večnega mesta, kjer obožujejo njegovo zvestobo in preprostost, ki se najbolje kaže v številnih šalah na njegov račun. A Totti se jim rad nasmeji tudi sam.
 
"Roma mi pomeni vse – je vse, kar si ena oseba lahko zaželi: strast, ljubezen, veselje – ekipa, za katero sem in bom vedno navijal," je nekoč dejal zdaj 39-letni Italijan, ki še ni rekel zadnje besede v Serie A.


Gary Neville (Manchester United)

Produkt klubske šole morda ni dosegel ravni zvezdništva Davida Beckhama, toda navijači so imeli Garyja Nevillea, enega ključnih članov kasneje mitske generacije, še kako radi. Ne samo, da je Beckhamu na desnem boku "kril hrbet", trenutni trener Valencie je kot lokalni fant več kot očitno igral z vsem srcem. Po tem, ko je leta 2005 prevzel kapetanski trak, je zablestel s provokativnim proslavljanjem zadetka proti večnemu rivalu Liverpoolu naslednje leto, Paula Scholesa pa je med slavjem na derbiju z mestnimi tekmeci Manchester Cityjem celo poljubil na usta.
 
"Ne prenesem Liverpoola, ne prenesem ljudi, ne prenesem nič v zvezi z njimi," so izjave, ki so še utrdile Nevilleov mitski status na Old Traffordu. V domačem mestu je navdušil tudi pred meseci, ko je skupaj z Ryanom Giggsom poslopje nekdanje borze, ki jo prenavljata v hotel, za več tednov odstopil brezdomskim aktivistom.
 

Carlos Tevez (Boca Juniors)

Vse odkar je Carlos Tevez zapustil domači Buenos Aires in Boco Juniors je bilo jasno, da je njegov povratek neizbežen. Zgodilo se je po koncu lanske sezone in finalu Lige prvakov z Juventusom, ko je v domovini še vedno izjemno priljubljeni "El Apache" končno ocenil, da ima dovolj Evrope. Navijači so ga pričakali veličastno in se novembra z njim že veselili prvega argentinskega naslova po letu 2011. Tokrat Tevez sicer ni postregel s plesom, ki ga je uprizoril leta 2004 na derbiju z River Platom v pokalu Libertadores, ko je oponašal kokoš – v skladu z vzdevkom, ki ga imajo pri Boci rezerviranega za osovražene someščane.
 
"Izgubil sem kar pač sem, to je za menoj … Toda zdaj sem srečen. Ni me bilo deset let in pogrešal sem družino. Dvajset milijonov ne spremeni nič. Rodili smo se goli in pokopali nas bodo gole," je nedavno povedal napadalec. "Videl sem Boco, ki ji ni šlo, bolelo me je in moral sem se vrniti. Tu lahko pomagam klubu, ki ga imam tako rad."
 

Gerard Pique (Barcelona)

Dežurni provokator, ki pa ima srce, vsaj če ste navijač Barcelone, na pravem mestu. Gerard Pique je novodobni navijač na igrišču ali "huligan" Barçe, če gre verjeti ocenam nekdanjega selektorja Španije Javierja Clementeja. A-reprezentanca je z njim dosegla največje uspehe, ni ga bilo le na Euru 2008, toda kljub nespornim kvalitetam se je večini države zameril s sicer povsem legitimno podporo neodvisnosti njegove domače pokrajine Katalonije, temu pa je dodal še redno zbadanje rivalov Real Madrida in Espanyola v javnosti. A kot vnuku vplivnega člana in direktorja Barcelone mu je v očeh pristašev Barçe dovoljeno veliko več, tudi kakšen eksces (zmerjanje redarjev) ali dejstvo, da nam je vsem "ukradel" Shakiro
 
"Prav nič mi ni žal, še tisočkrat bi storil enako, takšen sem. V lanski sezoni (2014/15, op. a.) sem rekel, da si želim finale Barça-Madrid, toda doma, ko sem gledal tekmo Madrid-Juve, sem navijal z dresom (Gianluigija) Buffona. Ko gledam tekmo, sem takšen, želim si, da Madrid vedno izgubi, to je športno rivalstvo, ki je v Španiji prisotno že celo življenje. Ne bom se opravičil," je navijaška čustva v letošnji sezoni jasno razgalil Pique. "Proslavljal bi, če bi Espanyol izpadel," pa je dejal že pred leti.
 

Alan Shearer (Newcastle United)

Kar 10.000 navijačev si je pred stadionom St James' Park v živo ogledalo, kako si je domači heroj Alan Shearer končno nadel sloviti dres Newcastle Uniteda. Po tem, ko so ga izbrusili pri Southamptonu in je najboljše prvoligaške tekme odigral za Blackburn Rovers, s katerimi je osvojil tudi nepričakovan državni naslov, se je Shearer po zaslugi Kevina Keegana namesto za Manchester United po bolečem Euru 1996 odločil za domači klub. Kljub temu, da je bil rekordno dragi napadalec najbližje naslovom le z drugim mestom v Premier League (1996/97) in v dveh finalih pokala FA (1998, 1999), ostaja mitska figura na severovzhodu, kjer je z značilno visoko dvignjeno roko proslavil prek 200 zadetkov.
 
"Ko sem bil mlad fant, sem si želel igrati za Newcastle United, želel sem si nositi dres s številko devet in želel sem si zabijati gole na St James' Parku. Živel sem svoje sanje in zdaj mi je jasno, kakšno srečo sem imel, da mi je to uspelo," pravi Shearer.


 
Steven Gerrard (Liverpool)

Postati "gospod Liverpool" v konkurenci velikanov, ki so zaigrali v zgodovini enega največjih svetovnih klubov, ni lahko. Toda Stevenu Gerrardu je med letoma 1987 in 2015, ko je neprekinjeno nosil rdeči dres kluba z Merseysidea, uspelo prav to. Junak tribune Kop je rdeče lastnoročno potegnil skozi številne bitke in se v Istanbulu tiste usodne noči leta 2005 veselil tudi neverjetne zmage v finalu Lige prvakov. Z 12-letnim kapetanskim stažem mu ni uspelo tisto najslajše, osvojiti naslov v Premier League, a navijači bi z veseljem videli, da mu to uspe v kakšni drugi funkciji, ko se nekoč vrne iz ZDA.
 
"Tudi sam sem navijač in ko izgubimo, sem frustriran ravno tako kot oni," je svoje razumevanje razpoloženja na tribunah nekoč razkril Gerrard, ena njegovih slavnejših izjav pa se glasi: "Ko umrem, me ne peljite v bolnišnico. Peljite me na Anfield. Tam sem se rodil in tam bom umrl."


Zlatan Ibrahimović (Malmö)

Lahko vzameš Zlatana Ibrahimovića iz Malmöja, toda Malmö iz Zlatana Ibrahimovića … To je švedski nogometni zvezdnik ponavljal v letošnji sezoni, ko se mu je uresničila velika želja – zaigrati v domačem mestu proti klubu svojega življenja. Paris Saint-Germain je s švedskim prvakom odigral dve tekmi, nekaj posebnega pa je bil seveda povratek Ibrahimovića v mesto, kjer se je vse začelo. Po preboju v prvo moštvo je sicer preživel izpad v drugo ligo, nato pa kot nesporni zvezdnik moštva in ljubljenec navijačev pomagal Malmöju nazaj v ligo Allsvenskan. Ni izključeno, da bo še kdaj zaigral v sinjemodrem.
 
"Kamorkoli grem – predstavljam Malmö. Res se počutim kot fant iz Malmöja. Premikam se malmöjsko, razmišljam in govorim malmöjsko. Zame je Malmö vse. To, da sem dobil priložnost, da zaigram proti svoji ekipi, ker je nekje znotraj mene to še vedno moja ekipa – kljub temu, da zastopam PSG, Juventus in ostale. Še vedno je moja ekipa, zame ne obstaja nič drugega," jebil v letošnji sezoni čustven Ibrahimović.
 

Scott Brown (Celtic)

Od začetka leta 2010 je kapetan Celtica, robustni vezist Scott Brown pa je eden tistih, ki se mu na zelenici raje izognete. Sploh takrat, ko imate to smolo, da nosite modri dres mestnega tekmeca Rangers. Navijači Celtica so vzljubili nekdanjega mladinca Hiberniana tudi zaradi njegovih podvigov na velikih glasgowskih derbijih. Njegovo slavje pred obrazom El Hadjija Dioufa med tradicionalnim "old firm" obračunom je ena izmed podob za zgodovino kluba, kamor se je Brown vpisal s petimi naslovi državnega prvaka in štirimi pokali. Prav to proslavljanje pred nepriljubljenim Senegalcem ga je izstrelilo med ikone.
 
"Z navijači sem se razumel precej dobro, toda jaz sem jih ljubil, oni pa so mene sovražili!" je o težkih začetkih v zeleno-belem v svoji biografiji spregovoril Brown. "Dobro je bilo, ko sem si ga privoščil (Dioufa, op. a.). Rad je veliko govoril, takšne sem imel najraje. Žoga je šla v gol in znašel se je na napačnem mestu ob napačnem času, saj ni bilo nič boljšega kot proslavljanje poleg njega. Boljšega rumenega kartona v karieri nisem dobil."


Juanito (Real Madrid)

Duh pokojnega Juanita bo verjetno za večno prisoten na hodnikih Santiaga Bernabeua. Vročekrvni južnjak se je sicer izoblikoval tudi s pomočjo mestnega tekmeca Atletico Madrida, toda v desetih letih kot član Real Madrida je kasneje v prometni nesreči tragično preminuli napadalec v očeh privržencev belega baleta predstavljal vse najpomembnejše – poistovetenje z grbom, borbo do zadnjega diha in zadetke. Zabil jih je slabih sto na nekaj manj kot 300 tekmah za klub, ki ga še ni pozabil. Nogometaš, ki je na reprezentančni tekmi v Beogradu v glavo dobil steklenico, je še vedno navdih za navijaške pesmi ("Illa, illa, illa, Juanito maravilla"), tudi od današnjih nogometašev pa si tribune takrat, ko je najtežje, želijo več "duha" Juanita. Nanj se spomnijo vsako sedmo minuto vsake tekme.
 
"Igranje za Real Madrid je kot da bi se dotaknil neba. Real Madrid je bil vedno moja prva izbira kot ekipa, Madrid pa je bil vedno moje najljubše mesto," je znal povedati nogometaš, ki je nato v 38. letu tragično preminil, ko je kot trener vodil Merido.


Tony Adams (Arsenal)

Thierry Henry, Herbert Chapman … in Tony Adams. To je sveta trojica Arsenala, ki so ji pred stadionom Emirates kot prvim postavili svoj kip, to pa pove vse o liku in delu nekdanjega branilca angleške reprezentance Adamsa. Bil je vodja Arsenalovih ekip v zelo različnih obdobjih in se kljub težavam z alkoholom obdržal tudi v novem valu Arsena Wengerja ter odšel s štirimi državnimi naslovi, tremi pokali FA, dvema ligaškima pokaloma in pokalom pokalnih zmagovalcev. Kot najmlajši v zgodovini kluba je z 21 leti prevzel kapetanski trak, ki ga je snel šele 14 let pozneje, ko je odigral zadnjo profesionalno tekmo. "Mr Arsenal" je bil podaljšana roka navijačev s Highburyja na zelenici, njegov mitski status pa je še okrepila zvestoba le enemu klubu.
 
"Podpisal bom vsako pogodbo, ki jo predme postavi Arsenal," se je glasila ena bolj znanih Adamsovih izjav. "Igraj za ime na sprednji strani dresa, da si bodo zapomnili ime na zadnji strani," pa je bila še ena modrost rahlo ekscentričnega, toda izjemnega nogometaša.
 

KOMENTARJI

23
ile
22.1.2016, 13:03
Joj joj... Fantje, sploh komentar za 3€ članek, ki potem izpostavi Vidmarja in Tottija... Mislim ze njiju dat v primerjavo je bizarno, kaj šele dvignit nad ostale enega Vidmarja ki je komaj začel svojo zgodbo v Olimpiji. Članek pa je tudi zgrešeno postavljen. Kot ljubitelj BPL vem kaj pomeni Nevillova izjava in tudi Adams jih je imel čez spurse v striktno navijaškem kontekstu. Problem vsega pa je to da se v zadnjih letih sploh ne gre zgledovat po kom ker je pripadnost igralcev nicelna. Preden me kdo napade je treba locit legendo kluba kot igralca in die hard navijaca. Puyol in Xavi naprimer vsaj kar jst pomnim nista imela nikoli takšnih "izpadov" kot jih ima Pique, ki je die hard fan... itd.
Odgovori Prijavi komentar
0
0
Neki074
22.1.2016, 13:15
ile: pa dobro nisem ona dva izpostavil, kot da sta nekaj ekstra al pa več, ampak v smislu, da imajo primeri Vidmar, totti ali ibra zelo malo skupnega. Ne pa da sta ona dva ne vem kaj. Pač Članek nima ravno neke enotne rdeče niti. Nogometaši, ki so navijali in potem zaigrali, potem igralci, ki so zaradi igre za en klub postali legende kluba in spet tretji, ki so navijači nekega domačega kluba, igrajo pa že skoraj celo profesionalno kariero za bogate klube drugje... to je bil point mojega komentarja
Odgovori Prijavi komentar
0
0
Branjevka
22.1.2016, 13:47
Carl Jenkinson? http://cdn.bleacherreport.net/images_root/article/media_slots/photos/000/573/364/6925983353_8e82881e7a_z1_original.jpg?1349906853
Odgovori Prijavi komentar
0
0
reddevils
22.1.2016, 14:10
Pa kaj samo jočete, kaj ste vi sploh s čim zadovoljni?
Odgovori Prijavi komentar
0
0
bizgo
22.1.2016, 14:44
Dobri primeri, manjka pa zagotovo Kevin Großkreutz...
Odgovori Prijavi komentar
0
0
ELF
22.1.2016, 16:15
gigante Mb je tko ze siptarski klub.viole kurac vole!Lp
Odgovori Prijavi komentar
0
0
ajaxavi
22.1.2016, 17:04
Čist dobro napisano, ni tu govora o legendah kluba, tak da nehajte v komentarjih naštevat kuj ene...
Odgovori Prijavi komentar
0
0
samo z glavico naprej!
22.1.2016, 23:04
tu bi še lahko naštevali..ste pozabli na buffona? ker nevem kak ste hoteli vrinit nejca? " najzvejstejša" navijaška skupina je še lani navijala doma ali po "kafićih" raul gonzales blanco?..
Odgovori Prijavi komentar
0
0
Raul artista siempre madrista
23.1.2016, 11:10
Glede na to da ste nastevali legende ste pozabili na igralce kot so Raul, Casillas (goreč navijač Reala), Puyol, Xavi, Del Piero itd. Če pa ste pisali o navijačih kluba pa le redko kdo od zgoraj napisanih paše notri. Vsekakor Totti si zasluži mesto na tem spisku. Sam bi dodal še Gutija, fant preprosto živi za Real in sovraži Barco.
Odgovori Prijavi komentar
0
0
zmaj05
25.1.2016, 12:28
ah Vidmar pa Totti bodimo resni no...
Odgovori Prijavi komentar
0
0

ODGOVORI NA KOMENTAR

PREKLIČI
OBJAVI

UREDI KOMENTAR

PREKLIČI
Shrani

Zadnji komentarji


2

Italijanska zveza bi igrala, če treba tudi do oktobra

ABCD1
7.4.2020, 1:01
Problem je liga prvakov, za katero je vprašanje če bo Uefa dopustila da se začne kaj dosti kasneje kot je predviden primaren termin, ki se igra že leta zaporvstjo (začetek septembra). Čeprav mislim, da bi se lahko tud to prestavlo za 1 mesec in bi oktobra štartali pa bi pač končali skupinski del do nekje božiča in bi malo skrajšali zimsko pavzo.

4

Internetni hit zadnjih dni: Mlada fanta kopirata markantne gole, ki so zaznamovali nogomet

ABCD1
7.4.2020, 1:09
Sem pričakoval Ibrahimović proti Angliji :P

3

Liverpool se je povlekel in priznal svojo zmoto

Gonzales
7.4.2020, 1:34
pol pa naj Man utdju polovico fergie time naslovo še vzamejo

1

Srbija v črnem: Radomir, ponosni smo na vas

Gonzales
7.4.2020, 1:35
čudno da ni korona kriva

Poudarjeno

Mourinho je bil zaščitnik, prijatelj, oče in brat. ...več
Marco Materazzi
Bombonera je najbolj izjemen stadion na svetu in vsem navijačem lahko želim le to, da bi si nekoč ogledali tekmo Boce na Bomboneri. ...več
Daniele de Rossi
Mislim, da to niso prepovedane sanje. ...več
Massimo Moratti o prestopu Lionela Messija v Inter

Anketa

Imenovanje Oliverja Bogatinova za športnega direktorja Maribora je ...


Vseh glasov: 1872
Nogomania.com
Vse ostalo je nepomembno.

Portal www.nogomania.com je eden najbolj obiskanih spletnih portalov s športno vsebino pri nas.

Podaja dnevno sveže vsebine s sveta nogometa in je na spletu prisoten že od leta 2000.