
(foto: /)
Celjski nogomet je bil v šestdesetih letih zelo uspešen. Leta 1964 je bil Kladivar na ravni Olimpije in Maribora, uvrstil se je v drugo ligo in imel kar 8.000 gledalcev na tekmi.
Leta 1964 je bil slovenski nogomet v vzponu.
Olimpija in
Maribor sta bila stabilna drugoligaša z realističnimi možnostmi za uvrstitev v prvo zvezno ligo, prvak Slovenske lige, celjski
Kladivar, pa je imel ambicije, da se jima pridruži v drugoligaški druščini. V kvalifikacijah za drugo zvezno ligo-zahod je prepreko za celjski klub predstavljal solidni
Karlovac, ki je v preteklosti že nastopal na drugoligaškem nivoju.
Kladivar je v sezoni 1963/64 suvereno pokoril slovensko konkurenco, saj je osvojil prvo mesto s kar osmimi točkami prednosti pred drugouvrščeno ljubljansko
Svobodo. Zanimivo, da je imel celjski nogomet takrat kar tri predstavnike v republiški ligi, toda vsi najboljši igralci celjske regije so bili zbrani v ambicioznem Kladivarju.
ŽŠD Celje je osvojilo skromno deseto mesto,
Olimp pa je bil zadnji in je izpadel. Najboljša igralca Kladivarja sta bila
Drago Devčič, z 28 goli kralj strelcev, in
Ivan Hribernik – Hanza, ki je prispeval 10 golov.
"
Kvalifikacij nimam v prijetnem spominu," je za Polet povedal sedemindvajsetletni Devčič, sicer zaposlen na železnici. "
V štirih klubih sem že štirikrat igral kvalifikacije. Trikrat za drugo zvezno ligo in enkrat za republiško. Uspeli smo le enkrat. Letošnje kvalifikacije bodo zelo naporne. Uspeli bomo le, če nas bo spremljala sreča in če bo med igralci razumevanje, ki je po mojem mnenju ključ do uspeha."
"
Tako nogometaši kot vodstvo imamo trdno voljo za uspeh," je poudaril predsednik tehnične komisije Riko Presinger. "
Združili smo vse nogometne moči v Celju in skušali bomo uspeti. Tako gledalci kot vsi v klubu si po 15 letih istih nasprotnikov želimo nastopiti v višjem tekmovanju."
Za Karlovac je bila tekma s Celjani nekakšen popravni izpit. Najprej so se namreč v kvalifikacijah pomerili z
RNK Splitom, vendar so bili Dalmatinci boljši (1:0, 1:1) in so si zagotovili mesto v drugi ligi. Karlovčane pa je čakal še dvoboj s Celjani, ki so se za odločilni obračun pripravljali v Novi Gorici.
Prvo srečanje je bilo na sporedu v nedeljo, 5. julija 1964, v mestu ob Korani. Celjska odprava je prispela že v petek z avtobusom prek Zagreba in se nastanila v novem modernem hotelu Korana, kjer so bili nastanjeni tudi domači nogometaši. Na dan tekme je deževalo in igrišče je postalo blatna brozga. Toda Celjane to ni oviralo. Pokazali so, da so boljše moštvo. Blestel je predvsem Hanza Hribernik, ki je bil kljub velikemu nogometnemu talentu le amater, saj je bil po poklicu klepar. Delil je žoge, jih odvzemal, neutrudno tekal po vsem igrišču in kar je najpomembneje – že na samem začetku je dosegel gol. Nogometaši Kladivarja so zapravili še cel kup lepih priložnosti (Hribernik je stresel tudi okvir vrat) in kazen je sledila v 72. minuti, ko je Bronzović izenačil. Kdor ne da, dobi. Z rezultatom 1:1 se je tekma končala.
Teden dni kasneje, 12. julija 1964, je v tretjem največjem slovenskem mestu vladala prava nogometna mrzlica. "
Uprava NK Kladivar je ves teden spremljala rezervacije za vstopnice iz vseh strani Savinjske doline, pa tudi od drugod," so poročali v Poletu. Že dan pred tekmo je bilo prodanih 4000 kart. Zaradi velikega povpraševanja je uprava postavila dodatno montažno tribuno za 2000 ljudi. Štadion na Glaziji je pokal po šivih. Zbralo se je rekordnih
8000 gledalcev, kar je še danes
rekord gledanosti celjskega kluba. Tekmo so obiskali tudi nogometaši beograjskega
Partizana in
Rijeke, ki so bili na pripravah v okolici Celja.
Toda pomembnost srečanja je spodrezala krila domačim nogometašem. V prvem polčasu so bili Karlovčani boljši, tako da je imel celjski vratar
Ivan Bauman (po poklicu varilec) polne roke dela. Gostje so si pripravili veliko število priložnosti in tik pred odmorom zasluženo povedli. V drugem delu pa so Celjani zaigrali kot prerojeni. Bili so živahni, napadalni, borbeni in odločni. Nasprotnika so potisnili pred njegova vrata, čas pa je neusmiljeno tekel. Šele v 77. minuti je hud pritisk vendarle dal rezultat. Devčič je iz obrata močno streljal s kakih osmih metrov in ukanil karlovškega vratarja Lovretića (ki je bil, zanimivo, doma iz Brežic). Celjani so nato na krilih navijačev krenili po zmago. Vsega štiri minute pred koncem je dvajsetletni ključavničar Boris Binkovski dobil uporabno žogo na krilu in poslal ostro podajo pred vrata Karlovca. Vratar Lovretić je zgrešil žogo, branilec Katalinić pa jo je nesrečno potisnil v svojo mrežo – 2:1 za Kladivar.
Po zadnjem žvižgu beograjskega sodnika Aleksandra Zečevića se je na Glaziji začelo nepopisno slavje. Navdušeni gledalci so igralce dvignili na ramena in bučno proslavili veliki uspeh celjskega nogometa. "
Preveč sem srečen in pod vtisom današnje zmage," je povedal vzhičeni Devčič. "T
rikrat sem igral kvalifikacije, četrtič sem končno uspel." Prvič v zgodovini je imela Slovenija kar tri predstavnike v drugi zvezni ligi.
V jesenskem delu sezone 1964/65 Celjanom v drugoligaški konkurenci ni šlo slabo, čeprav so vanjo vstopili z dolgovi v višini dveh milijonov dinarjev. Na 15 tekmah so osvojili 13 točk in zasedli solidno dvanajsto mesto. Za osiješko
Slavonijo na visokem šestem mestu so zaostajali samo tri točke. Poleg tega so senzacionalno osvojili slovenski pokal z zmago nad Olimpijo za Bežigradom in se uvrstili v zaključni del jugoslovanskega pokala.
Toda spomladi 1965 je dokončno zmanjkalo denarja in to se je drastično poznalo tudi na rezultatih. Klub bi potreboval vsaj 12 milijonov dinarjev, ki pa jih občinski proračun ni mogel pokriti. Občina je imela namreč za vsa celjska športna društva na voljo le 20 milijonov na leto. V drugem delu sezone je Kladivar osvojil pičlih 6 točk in zdrsnil na zadnje mesto. Izpad nazaj v
SNL je bil neizbežen. Finančne težave so klub spremljale še naprej, saj so kmalu nato izpadli še iz republiške lige. Le tri leta po velikem uspehu v kvalifikacijah so se bili prisiljeni združiti z ŽŠD Celje v enoten klub: Celje-Kladivar.
Profesionalni nogomet je bil zaradi nezadostne podpore politike in gospodarstva za slovenske klube, z izjemo Olimpije in Maribora, preprosto predrag in posledice so bile mnogokrat drastične. Žal je tako še dandanes.