Dimitar Mitrovski (foto: Posnetek zaslona)
Dimitar Mitrovski je največji dolžnik sezone pri Olimpiji. V letošnjem letu pa kaže vse boljše predstave, proti Celju je že zablestel.
Dimitar Mitrovski je poleti prišel v Olimpijo za zajetno odškodnino in slovesom enega najboljših posameznikov minule sezone v hrvaški ligi. Nadomestil naj bi gonilno silo Olimpije v šampionski Sanchezovi sezoni, Raula Florucza. Temu primerna so bila tudi pričakovanja medijev in javnosti.
Toda Makedonec še zdaleč ni upravičil pričakovanja in odškodnine, saj je v jesenskem delu igral precej povprečno, da ne rečemo slabo. Deloma je bila za to kriva tudi poškodba. Proti koncu jeseni je sicer pokazal nekaj prebliskov in nanizal nekaj nekoliko bolj solidnih predstav, toda to preprosto ni bilo to.
V spomladanskem delu je proti Muri in Aluminiju (v Kidričevem je igral samo 20 minut) vendarle začel kazati obrise tistega Mitrovskega, ki je blestel v Varaždinu. In potem je prišla nedeljska tekma proti vodilnemu Celju, tekma, ki je za Olimpijo in Mitrovskega pomenila pravi test pripravljenosti na novo sezono. Pravi pokazatelj kje je trenutno Bessonejevo moštvo in njen najboljši kreativni igralec.
Tisti, ki smo Olimpijo pozorno spremljali jeseni, smo bili vsekakor zelo presenečeni nad tem, kako dobro je delovala proti Celju, ki so ga že vsi proglasili za novega prvaka. Še bolj pa smo bili presenečeni nad popolno transformacijo »makedonskega Messija«.
Mitrovski je bil na tej tekmi naravnost fenomenalen. Razigran, željan žoge, luciden, hladnokrven, igriv, mehak v dotiku in trd v duelu. Pokazal je ves razpon svojega razkošnega talenta, ki ga do zdaj še nismo imeli priložnosti zares videti. Bil je popolnoma nerešljiva uganka za Celjane, ki se še navajajo na življenje po Rieri.
Njegova podaja za prvi gol Antonia Marina je bila prekrasna. Hrvaški vezist, ki po sili razmer igra v konici napada, je imel sicer tudi potem, ko je sprejel to čudovito podajo, še veliko dela, ki ga je mojstrsko opravil z naravnost briljantnim strelom v »same rašlje«, toda to ne spremeni dejstva, da ga je Mitrovski pravi čas videl in mu z mehkobo in občutkom podal idealno žogo.
Že pred tem je imel Mitrovski veliko priložnost, ko je v uvodu tekme Celjane rešila vratnica, to pa je bila napoved te izredne predstave, ki je Mitrovskega končno dvignila nad povprečje slovenske lige, kamor se je zasidral jeseni. Povsod ga je bilo dovolj. Položaj desetke mu precej bolj odgovarja kot desno krilo, kamor so ga trenerji »tlačili« v večini jesenskega dela. Tam ima več svobode, ki jo zna lucidno izkoristiti.
Tudi njegova druga asistenca na tekmi, za gol Portugalca Dige v sodniškem dodatku prvega polčasa, je bila mojstrovina. Našel je luknjo v obrambi in čeprav se je žoga nato odbila od enega celjskih branilcev, je bila že samo ideja vredna aplavza. Diga pa se je, kar tudi nismo pričakovali glede na to, kar smo od njega videli doslej, vrhunsko znašel v situaciji pred golom.
Prvih dvajset minut drugega polčasa je Olimpija popolnoma povozila Celje. Namesto da bi se gostje poskušali čim prej vrniti v tekmo, so bili povsem nebogljeni in pasivni. Za to so bili zaslužni vsi igralci Olimpije, vendar je spet treba izpostaviti Makedonca, ki je nadaljeval z vrhunsko predstavo. Žoga se je lepila na njegovo levo nogo, on pa jo je pošiljal naokoli z lahkotnostjo in inteligenco.
Ko je v prvi minuti sodnikovega dodatka odhajal z igrišča, mu je štadion upravičeno namenil glasen aplavz. Proti najtežjemu tekmecu je Mitrovski pokazal svojo najboljšo predstavo, vendar bo moral tako igrati tudi v bodočnosti. Če bo, bo tudi Olimpija neprimerno boljša, kot je bila do zdaj.