Nogomet je poln nenavadnih preobratov, a le redki so tako zanimivi kot pot, ki jo je ubral Mikel Merino, ki danes predstavlja eno gonilnih sil napada Arsenala. V letu 2025 je Španec postal eden najboljših strelcev, čeprav je v London prišel kot klasični vezist – in še bolj neverjetno, pred devetimi leti je v Dortmundu pod vodstvom Thomasa Tuchela igral na položaju centralnega branilca!

V Osasuni se je izstrelil kot 'hibridni vezist'

Merino je leta 2016 iz Osasune prestopil v Borussio Dortmund, kjer ga je trener Thomas Tuchel občasno uporabljal celo kot osrednjega branilca. Zaradi fizične moči, presinga in igre na drugi žogi je veljal za idealnega “hibridnega” vezista, ne pa za nekoga, ki bo nekoč odločal tekme v napadu.

Kasneje je v Real Sociedadu dozorel v enega najboljših vezistov La Lige. V sezoni 2023/24 je imel največ dobljenih dvobojev v vseh petih najmočnejših evropskih ligah – kar 326 – in postal sinonim za vsestranskost. Njegova naravna pozicija je bila t.i. pozicija številka 8, a je lahko brez težav deloval tudi na poziciji števika 6, torej kot klasični defenzivni vezist.

Ko se je avgusta 2024 preselil v London, je Mikel Arteta dobil izkušenega španskega reprezentanta z več kot 200 nastopi v La Ligi. Nihče pa ni pričakoval, da bo že leto kasneje postal kandidat za prvo napadalno opcijo Arsenala.

Po poškodbah Kai Havertza, Gabriela Jesusa in Viktorja Gyökeresa je Arteta ostal brez klasičnega napadalca. V takšni situaciji je potisnil Merina v vlogo t.i. “stand-in strikerja”, kar se je izkazalo za genialno potezo.

Merino je vlogo sprejel izvrstno. Na svojih prvih petih tekmah kot napadalec je prispeval tri gole in dve asistenci, v letu 2025 pa je postal najboljši strelec Arsenala z 13 zadetki v vseh tekmovanjih. V Premier ligi je dosegel osem golov, od tega pet z glavo, kar ga postavlja ob bok najboljšim skakalcem lige.

Zakaj je Merino postal idealna “lažna devetka”?

Analitiki poudarjajo, da je Merino postal ''dva igralca v enem', saj se njegove kvalitete popolnoma ujemajo z Artetinim sistemom. Merino izstopa z dominantno igro z glavo, ki jo je Arsenal izkoristil predvsem pri prekinitvah in predložkih, hkrati pa se izjemno dobro spušča med linije ter s tem odpira prostor krilnim igralcem.

Njegovi inteligentni teki v kazenski prostor so povzročali dodatne težave obrambam, medtem ko je v presingu deloval z intenzivnostjo centralnega vezista. Poseben pečat pa mu daje nepredvidljivost, saj nasprotniki pogosto niso vedeli, ali bo deloval kot klasična devetka ali kot dodatni vezist. Zaradi tega edinstvenega nabora lastnosti je postal eden najbolj vsestranskih in taktično uporabnih igralcev v Premier ligi.

Nekoč je bil pojem raznovrstnosti ta hip eden najboljših trenerjev sveta

V Španiji se je skozi moderno zgodovino zvrstilo kar nekaj nogometašev, ki so sloves zgradili na svojo raznovrstnosti oziroma multifunkcionalnosti. Eden od najbolj znanih primerov je bil Luis Enrique, trenutno eden najuspešnejših trenerjev na svetu, ki je v eri Johana Cruyffa zaslovel kot igralec, ki lahko kakovostno opravlja celo vrsto vlog.

Luis Enrique je v Barceloni igral na obeh krilnih položajih, v konici napada in po potrebi kot bočni branilec, tako kot Arteta pa je imel izredno izostren občutek za to, kdaj napasti prostor in kdaj se umakniti.

Zelo raznovrsten je tudi nogometaš Atletica Marcos Llorente, ki se je v Atletico preselil kot eden najbolj obetavnih defenzivnih vezistov v Španiji, v zadnjih letih pa se je uveljavil predvsem kot bočni branilec – vmes je igral tudi kot krilo, centralni vezist, občasno celo kot drugi napadalec.

Ob naštevanju raznovrstnih španskih nogometašev seveda ne moremo mimo še enega, ki se trenutno prav tako razvija v izredno perspektivnega trenerja – Cesca Fabregasa. Fabregas je v Arsenalu zaslovel kot odličen centralni vezist, nato pa se je skozi leta pomikal vse višje in ob velikih uspehih španske reprezentance igral celo lažno devetko – Španija je leta 2012 naslov evropskega prvaka osvojila s sistemom brez klasičnega napadalca, v katerem je bil Fabregas 'vezist, ki se je obnašal kot napadalec'.