(foto: Nogomania)
Zadnji hrvaški večni derbi je bil ena ključnih tekem v boju za naslov prvaka. Hajduk je s serijo slabih rezultatov dovolil Dinamu, da se je vrnil v boj za naslov.
V soboto popoldne je bil na kultnem splitskem štadionu Poljud veliki hrvaški derbi med Hajdukom in Dinamom. Epohalni, apokaliptični, nepredvidljivi večni derbi na kateremu zmaga pomeni veliko več kot le tri točke. Sever proti jugu, center proti provinci, kontinent proti Mediteranu, gemišt proti bevandi in konec koncev tudi Zvonimir Boban proti Gennaru Gattusu. Dve globalni ikoni, dve veliki legendi nekoč velikega AC Milana, dve povsem nasprotni ideji igranja nogometa.
Nekoč davno, v začetku turbulentnih devetdesetih, ko je Jugoslavija izginjala v plamenih, sta bila največja hrvaška kluba velika zaveznika. HDZ je bila takrat v šali kratica za Hajduk-Dinamo zajedno. Toda ti časi so hitro minili in zunanjega sovražnika je zamenjal notranji. Derbi je bil v času neodvisne Hrvaške vedno nabit s histeričnim sovraštvom, apokaliptičnim besom in neobvladljivim navijaškim nasiljem.
Toda potem, ko je Dinamo na prelomu tisočletja prevzel Zdravko Mamić in ga postopoma spremenil v nedotakljivega hegemona hrvaškega nogometa, se je raven rivalstva in odkritega sovraštva dvignila do neslutenih višin. Zagrebčani so v zadnjih dveh desetletjih osvojili 18 naslovov prvaka, enega samega pa so prepustili Rijeki. Hajduk je v tem času stagniral, nazadoval in skoraj bankrotiral. Šele v zadnjih nekaj letih so splitski Bili spet bolj konkurenčni, spet vredni svojega imena in slavne tradicije.
Še posebej napeto je v zadnjih dveh sezonah, ko gledamo troboj Dinamo-Hajduk-Rijeka. V minuli sezoni se je na koncu razpletlo po starem receptu in so naslov spet osvojili Zagrebčani. V aktualni sezoni pa gledamo bizarno šepanje proti ciljni črti, saj so v preteklih krogih vse tri ekipe izgubljale tekme, ki jih ne bi smele. Hajduk in Rijeka sta Dinamu, ki je bil sredi sezone v hudi krizi, dovolila da se je vrnil med žive.
Pred tem krogom sta bila na prvih dveh mestih Rijeka in Hajduk s 56 točkami, Dinamo pa na tretjem s točko manj. Bolj izenačeno in napeto torej ne bi moglo biti. Jasno, da je bil Poljud nabito poln. Jasno, da je "sjever" gorel. Jasno, da je prišlo pred tekmo do številnih spopadov med Torcido in BBB. Vse to bi se dogajalo tudi, če tekma ne bi bila tako zelo pomembna.
Vendarle gre za nekaj več kot le nogomet. Gre za enega najbolj izpostavljenih aspektov hrvaške družbe, ki pozornost pritegne tudi v tujini. Gre za precej dobro ilustracijo stanja v hrvaški družbi, ki je razklana in polna brbotajočega nezadovoljstva. Gre za ogledalo hrvaške tranzicijske družbe, ujete med velikim potencialom in kruto realnostjo. Gre za mešanico lepote in frustracije.
Gre za dva res velika kluba, ki imata navijače povsod po Hrvaškem, pa tudi v BiH, Sloveniji in drugih delih bivše Jugoslavije. Gre za kluba, za katera so v preteklosti igrali mnogi velikani evropskega nogometa. Nogometaši, katerih imena še danes nekaj pomenijo tudi v mednarodnem prostoru.
V modri majici Dinama so nekoč igrali Željko Čajkovski, Franjo Wölfl, Dražan Jerković, Slaven Zambata, Zlatko Kranjčar, Marko Mlinarić, Velimir Zajec, Zvonimir Boban, Davor Šuker, Dario Šimić, Mark Viduka, Robert Prosinečki, Niko Kranjčar, Luka Modrić, Mario Mandžukić, Mateo Kovačić, Joško Gvardiol in še toliko drugih velikanov, da res nimamo prostora za naštevanje vseh.
Enako velja za belo majico Hajduka, ki so jo nosili Frane Matošić, Leo Lemešić, Ljubo Benčić, Vladimir Beara, Bernard Vukas, Petar Nadoveza, Dražen Mužinić, Ivica Šurjak, Brane Oblak, Slaviša Žungul, Zlatko Vujović, Blaž Slišković, Aljoša Asanović, Zoran Vulić, Igor Štimac, Robert Jarni, Alen Bokšić, Slaven Bilić, Igor Tudor, Darijo Srna in številni drugi.
To je teža zgodovine, ki visi nad tem derbijem. Teža velikih imen in slavne tradicije. In pa seveda teža pričakovanj obeh navijaških baz in širše javnosti. Temu primerna je bila tudi predstava obeh ekip. Igra je bila precej raztrgana in previdna, veliko je bilo fizičnih dvobojev in prekrškov. Potem ko se je prvi polčas pričakovano končal brez golov, se je v drugem zgodilo to, kar se zadnje čase vedno zgodi: Dinamo je dosegel naključen gol, Marko Livaja je s čudovitim zadetkom izenačil, nato pa se je Hajduk sesul in točke so šle v Zagreb.
Za Dalmatince je bil to že tretji zaporedni poraz in zdi se, da se ta ekipa preprosto ne more nositi z neverjetnim pritiskom boja za naslov. Podoben kolaps se jim je pripetil tudi v prejšnji sezoni pod Mislavom Karoglanom. Gennaro Gattuso je precej bolj zveneče ime od Karoglana, toda očitno tudi on ni sposoben prekiniti splitskega uroka.
In Dinamo? Purgerji so bili v tej sezoni zelo povprečni, da ne rečemo slabi, zdaj pa so se zaradi katastrofalne forme obeh jadranskih ekip nenadoma znašli v situaciji, ko je sedmi zaporedni naslov povsem realna možnost.