NK Maribor in afera črni fond iz leta 1981: Sekretar je v predalu skrival denar za plačilo sodnikov

Leta 1981 je izbruhnila ena največjih afer v zgodovini jugoslovanskega nogometa, ki je dodobra razburkala javnost. V glavni vlogi pa ni bil kateri od velikih klubov iz prve lige, pač pa drugoligaš, ki je v zadnjih letih nihal med drugim in tretjim rangom tekmovanja – Maribor. Klubu iz mesta ob Dravi od izpada iz prve lige leta 1972 niso cvetele rožice. V prvi sezoni po izpadu je bil še konkurenčen za vrnitev med elito, nato pa je iz leta v leto nazadoval. V začetku osemdesetih je bila edina ambicija vijoličastih obstanek v drugi ligi-zahod. Da pa bi bili pri tem sploh konkurenčni, so morali sprejeti nepisana "pravila igre", ki so takrat veljala v jugoslovanskem nogometu.

V ponedeljek, 15. junija 1981, so se odgovorni organi odločili za nenapovedan obisk v klubskih prostorih Maribora, ki si je ravno zagotovil obstanek v drugi ligi. Uprava za notranje zadeve je že dalj časa sumila na malverzacije v mariborskem klubu, vendar je z racijo počakala do konca sezone. Sumili so le, da se nekateri funkcionarji okoriščajo s klubskim denarjem in niso pričakovali, da bodo odprli pravo Pandorino skrinjico.

V predalu pisalne mize sekretarja Bojana Bana (očeta današnjega poslovnega direktorja kluba) so preiskovalci našli gotovino v več valutah: 257.667 dinarjev, 7050 zahodnonemških mark in 89.710 avstrijskih šilingov. To je bil del črnega fonda iz katerega so Mariborčani plačevali igralce in sodnike. Našli so spisek teh sodnikov (Ljubiša Čirković, Hamid Ihtijarević, Fadil Delalić, Džafer Karamehmedović in Predrag Nikolić), za katere se je izkazalo, da so v zadnjih dveh sezonah dosodili dvanajst enajstmetrovk za vijoličaste, v zameno pa so dobili gotovino in na stroške kluba potovali v Avstrijo, na Pohorje ter okoliške izletniške točke.

Predsedstvo kluba se je na posebni seji ogradilo od afere in okrivilo zgolj dva posameznika: že omenjenega sekretarja Bojana Bana in predsednika propagandne komisije Stanislava Krambergerja, ki sta bila aretirana dan po preiskavi. Zaradi afere je odstopil tudi predsednik Nogometne zveze Slovenije Boris Godina, ki je bil pred dvema letoma predsednik Maribora. To je utemeljil s tem, da noče biti na čelu slovenske nogometne organizacije, dokler se bo njegovo ime pojavljalo v zvezi z nepravilnostmi v klubu.

"Jaz pa moram reči, da sem za črni fond vedel," je priznal Godina. "Ne vem točno, kdaj je nastal, mislim pa, da po izpadu NK Maribor iz prve lige. Nastal je zato, da bi pokrili razliko med zahtevami igralcev in med našimi možnostmi. Odločili smo se za takšno usmeritev, za kakršno so se odločili vsi klubi v Jugoslaviji. Operativno se s črnimi fondi nisem ukvarjal, jasno pa je, da tisti tovariši, ki so bili v vodstvu in danes pravijo, da o tem nič ne vedo, lažejo. O podkupovanju sodnikov pa nisem nič vedel, saj sem delal druge stvari."

Disciplinska komisija združenja drugoligašev zahodne skupine se je odzvala z rigoroznim ukrepom: Maribor je bil izključen iz lige in degradiran v SNL, namesto njega pa je drugoligaški status zadržal dubrovniški GOŠK Jug, ki bi moral sicer izpasti. To je bil precejšen udarec za slovenski nogomet, ki še ni prebolel vseh zablod Portoroških sklepov, saj se je tudi slovenski prvak Šmartno iz finančnih razlogov odpovedal nastopanju v drugi zvezni ligi. Tudi drugi klubi, ki jim je bila ponujena možnost, da bi šli v drugo ligo namesto Šmarčanov (Slovan, Mura in mariborski Železničar) so to gladko zavrnili.

Slovenija je imela v naslednji sezoni tako namesto štirih samo dva predstavnika v 2. ZNL-zahod, ljubljansko Svobodo in velenjski Rudar. V sezoni 1981/82 sta ta dva kluba zasedla zadnji dve mesti na drugoligaški lestvici in oba neslavno izpadla. Svobodo je prizadel odhod sponzorja Mercatorja, Rudar pa preiskava, podobna tisti, ki je pretresla Maribor.

Seveda pa je bil mariborski primer samo vrh ledene gore, saj so mnogi klubi delovali na zelo podoben način. "Glede na to, da je Maribor v okviru našega ligaškega nogometa 'majhna riba' v primerjavi z večino drugoligašev, da o klubih prve lige niti ne govorimo, lahko samo slutimo kakšen denar se obrača v jugoslovanskem nogometu," je v svoji knjigi Crna strana YU nogometa zapisal reški novinar Sergej Gerc.

Afera je bila tako odmevna, da jo je komentiral celo najvplivnejši politik v SR Sloveniji Mitja Ribičič, ki je v intervjuju za SN revijo izjavil: "Javno priznanje odstopanja od dogovorjenih limitov plačevanja športnikov, podkupovanje sodnikov in nameščanje posameznih tekem zahtevajo takojšen energičen odziv."

V naslednjem letu je Služba državnega knjigovodstva (SDK) pregledala poslovanje številnih klubov, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, medtem ko v drugih delih države ni bilo take zagnanosti. Našli so predvsem dokaze o finančnih malverzacijah, podkupovanje sodnikov in nameščanje rezultatov pa je ostalo zavito v tančico skrivnosti. Jugoslovanski nogomet je nadaljeval svojo pot po ustaljenih tirnicah in po "nepisanih pravilih". Konec koncev tudi Mariboru ni bilo hudega. V naslednji sezoni je gladko zmagal v SNL in se vrnil v drugo ligo.