Mustafa Nukić je od otroštva sanjal o Olimpiji: Naredil sem vse, da sem prišel sem, zdaj hočem še lovorike

Bilo je v sezoni 2008/2009. Mladinci Interblocka, v ekipi Antonio Delamea Mlinar, Blaž Božič, Robert Berić, pa Matic Fink in Matej Podlogar ter trener Borivoje Lučić. Del te ekipe je bil tudi takratni reprezentant selekcije U18 Mustafa Nukić, ki je veljal za talenta. Visokorasli Vičan pa je takrat, tik preden so se omenjeni soigralci razpodili v drugem klube in tudi uspeli, hudo poškodoval koleno. V njegovem primeru ni šlo za polletni premor od igranja nogometa. Vse skupaj se je tako zapletlo, da je trajalo skoraj dve leti, posledično je Nukić praktično obupal nad nogometom. Takrat je prvič nekako končal vse skupaj.

Minili sta skoraj dve leti in Nukić je nekako spet našel motiv. Odšel je v Ivančno Gorico in nato v Celje. Dušan Kosić ga je nato povabil v Triglav in tam je Nukić spet zaživel. Dobre igre so mu prinesle prestop v Koper, kjer pa pri Rodolfu Vanoliju ni igral. Hitro se je poslovil.

"Ko sem končal s Koprom, sem bil razočaran. Nisem razumel, zakaj nisem dobil priložnosti pri Vanoliju. Bil sem najboljši strelec na pripravah, potem pa nisem igral. Prekinil sem pogodbo, ker nisem bil srečen in nisem videl smisla. Takšen sem, da če nisem srečen, ne morem igrati. Vanoli me je želel spremeniti. Nisem takšen. Saj upoštevam navodila, ampak želim dati sebe v igro. Nekateri trenerji tega niso želeli, drugi pa," se spominja. Pravi, da ni bil problematičen, morda le "poseben". "Posebnih" igralcev pa je slovenski nogomet "požrl" že precej. Nekonvencionalen igralec, kakršen je bil recimo tudi Josip Iličić (ali pa David Tijanić), se v Sloveniji prej kot s potiskom v hrbet sooča z udarci. Mnogi talenti pod njihovo silo padejo in se nikoli več ne poberejo. 

Po Kopru je Nukić drugič prekinil nogometno kariero. Vpisal se je na študij ekonomije in se zaposlil. 


Olimpija je največji klub v Sloveniji
Nogomet je igral le še za zabavo, ponovno v Ivančni Gorici in nekaj časa tudi v med slovenskimi igralci priljubljeni avstrijski regionalni ligi. Študij je Nukić dokončal, hkrati pa, ker je hitro spoznal, da vožnja v Avstrijo in neredni treningi niso zanj, znova postal resen in nato profesionalni nogometaš. V Iliriji se je nekako uspel dokazati v 2. SNL, zato ga je trener Brava Dejan Grabič povabil v svoj klub. V treh letih je Nukić prišel do statusa izstopajočega igralca in prvega asistenta lige. Sledilo je to, o čemer je danes 30-letni napadalec sanjal od otroštva, poklicala je Olimpija.

"Ni mi bilo težko iz Brava, čeprav je bilo tam super. Ne maram cone udobja. Ko je poklicala Olimpija, nisem razmišljal za trenutek. Vedel sem, da to hočem in da bom to storil. Naredil sem vse, res sem napel vse sile, da se je to zgodilo," pravi.

Ko govori o Olimpiji, Nukić govori s posebnim žarom. Da je to "najboljši in največji klub v Sloveniji", je poudaril večkrat: "Z vsem spoštovanjem do Maribora in Mure."

Nukić je bil kot otrok igralec viške Svobode, a navijač in pozneje tudi član Olimpije. Njen propad ga je prizadel.

"Od nekdaj navijam. Že kot zelo mlad, pred propadom, sem bil v Olimpiji. Zaljubil sem se v klub, v bežigrajski stadion. Pobiral sem žoge, užival sem v tem. Hodil sem na tekme Olimpije. Navduševal me je Robert Prosinečki. Izvajal je proste strele na treningih, mi pa smo mu pobirali žoge," dodaja. Obžaluje le nekaj: "Da nisem bil del ekipe leta 2016, ko je bil osvojen prvi naslov po 21 letih. Bil pa sem v mestu, proslavljali smo. Noro je bilo."

Letos, ko je Olimpija povsem drugačna kot pred petimi leti, drugačen pa je tudi Maribor, je aktualni prvak Mura. Prekmurci so močni kandidati za naslov tudi v novi sezoni, čeprav Nukić opozarja: "Kdo je vaš favorit za naslov prvaka (vpraša avtorja teksta, op.p.)? Veste, zame sta favorita Olimpija in Maribor. Recimo, da drži, da sta oba kluba padla, nekateri pravijo, da sta slaba. Tudi, če je res tako, sta še vedno pri vrhu. Ostali klubi pa so že na svojem maksimumu. Počakajmo, mi lahko še rastemo."

Največ nogometnih osnov igralec dobi v prosti igri izven treningov
Ko govori o nogometu in svoji karieri, Nukić govori sproščeno. Kot da pritiska ne bi čutil.

"V nogometu sem poizkusil vse. Od četrte lige pa naprej. Nisem obremenjen. Veste, kako je. Danes vsi igralci v Sloveniji mislijo, da morajo takoj igrati prvo ligo, sicer so končali. Pa ni res tako. Samo res najboljši bi morali tja, ostali bi se morali učiti v drugi, tretji ligi. Tam se naučiš preživeti. Igra se pravi nogomet. Mogoče je fantom pod častjo igrati drugo ligo, ampak ni slaba liga. Igralci prehitro mislijo, da so nekaj prerasli," pravi.

Nukić ve, kaj govori. V Slovenijo je prišel kot begunec, odraščal je v azilnem domu, vendar vsega tega danes, ko nosi dres Olimpije in z družino živi povsem običajno življenje na Viču, ne razglaša preveč na glas. Poudarja predvsem to, da je največ tehničnega znanja (za telesno višini 190 centimetrov je precej spreten) in izkušenj dobil na igrišču. V t.i. prosti igri, ki jo danes, ko igrišča samevajo, močno pogreša. Šele zatem na organiziranih klubskih treningih.

"Vajen sem vsega. Delal sem v trgovini, zamenjal sem nekaj služb. Nikoli nsem bil obremenjen z uspehom v nogometu. Bili so igralci, ki so bili boljši od mene, pa niso uspeli in slabši, ki so uspeli. Vedel sem, da v nogometu ni stvar le v talentu, je skupek vsega. Življenje pa je širše kot nogomet. Pomembno mi je, da sem v življenju srečen in v Olimpiji sem nedvomno srečen."

Po lovorike z Olimpijo
Glede na to, da bo decembral praznoval 31. rojstni dan, je jasno, da je vlak za velike prestopne zgodbe v njegovem primeru že odpeljal, ne pa tudi vlak za velike dosežke. Z Olimpijo želi Nukić nekaj osvojiti. 

"Fokus je na Olimpiji, na nogometu. Telesno se dobro počutim, s trenerjem Savom Miloševićem se dobro razumem, saj me zna usmeriti. Upam, da imam še par let na najvišji ravni. Z Olimpijo pa si želim nekaj narediti, to je moj cilj. Da bi bil ponosen, da bi imel takšen vrhunec kariere in da bom po koncu kariere, ko bom posedal po mestu in srečeval ljudi, vedel, da sem nekaj pa le naredil. S tujino nisem obremenjen, sem mnenja, da je slovenska liga kakovostna in jo vsi skupaj premalo cenimo. Če je ne bomo cenili mi, je tudi drugi ne bodo."