
Amadej Maroša je dosegel dva od štirih golov v skupinskem delu konferenčne lige. (foto: pigac.si)
Mura je s tekmo proti Vitesseju končala v številčnem smislu najdaljšo evropsko sezono katerega koli slovenskega kluba od sezone 2013/14 naprej.
Štiri zmage, dva remija, osem porazov. To je končna statistična bilanca Mure v evropski sezoni, ki je ne gre brati le skozi številke. Pove predvsem to, da je Mura odigrala
14 močnih evropskih tekem ter da je dobila vrsto neprecenljivih izkušenj, ki so nekakšen novopridobljen nematerialen kapital in podlaga za nadaljnjo organsko rast kluba.
Ni pa nujno, da je velik evropski uspeh podlaga za nizanje novih – Maribor je po tem, ko se je prvič uvrstil v skupinski del lige prvakov, štirikrat zapovrstjo v kvalifikacijah za uvrstitev v to tekmovanje klecnil ob prvi oviri.
Mura je bila v Evropi zelo nestanovitna. V kvalifikacijah je še najboljši vtis pustila proti Ludogorcu, ki pa je bil na koncu vendarle prevelik zalogaj. Ključno zmago je zabeležila proti litovskemu
Žalgirisu, na tekmi, ki je pravzaprav definirala tok celotne evropske sezone. Nekajkrat – denimo proti Sturmu – je delovala povsem nemočno, v skupinskem delu pa je Murino nekonkurenčnost lepo (pravzaprav celo izjemno) prekrila zmaga proti Tottenhamu, ki bo najlepši Murin
spominek na letošnjo evropsko jesen.
Od Mure bi v skupinskem delu lahko pričakovali več, a je imela resnici na ljubo skupino, ki bi po svoji moči zlahka parirala kateri koli skupini v močnejši ligi Europa. Poleg tega je ves skupinski del odigrala brez
Luke Bobičanca, svojega najboljšega igralca iz prejšnje sezone, ki je bil eden najpomembnejših na čisto prvi evropski oviri v letošnji sezoni. Mura je Shkendijo po rezultatu sodeč odpihnila z igrišča, a v resnici še zdaleč ni bilo tako lahko in bi se zlahka obrnilo tudi v drugo smer.
'Stara' Mura je svoje delo opravila dobro, celo bolje od pričakovanj.
Matko Obradović,
Žiga Kous,
Amadej Maroša,
Tomi Horvat,
Žan Karničnik in ostali člani šampionske zasedbe so Muro nosili tudi v Evropi in pisali najboljše utrinke evropske sezone. Žiga Kous je zadel proti Žalgirisu in izboril skupinski del konferenčne lige, nato je dosegel gol na veličastnem stadionu Tottenhama, Amadej Maroša je zabil za zmago proti Tottenhamu, med boljšimi sta bila vselej tudi vratar
Obradović in kreativni
Tomi Horvat, igralec, ki je na račun evropske sezone Mure morebiti pridobil celo največ.
Žan Karničnik se je v zadnjih mesecih na evropskih tekmah Mure izklesal v igralca, ki ima zelo dobre možnosti za to, da se obdrži v slovenski reprezentanci.
Premalo so ponudili novinci, ki so bili v ambicioznem prestopnem roku pripeljani z željo, da Muro dvignejo na višjo raven.
Nardin Mulahusejnović,
Žiga Škoflek,
Mitja Lotrič,
Nik Lorbek in
Azur Mahmić so na papirju za Muro lepe in odmevne okrepitve, a doslej še nobeden med njimi v Muri ni postal zares pomemben člen ekipe - niti ta hip najbolj standarden med njimi Nik Lorbek, ki krpa veliko vrzel po odhodu Nina Kouterja. To je skrita rezerva Mure, ki bo morala zelo hitro pozabiti na jesenske mesece in resno pristopiti k tekmam državnega prvenstva, ki jih bo po prestižnih evropskih obračunih najbrž težje igrati kot v preteklosti.
Dosedanji potek sezone je pokazal, da Mura nima toliko kakovosti, da bi bil kakršenkoli uspeh v državnem prvenstvu zagotovljen. Doma bo morala pokazati več
dominance, več
iniciative in več
drznosti, saj ji to navsezadnje narekujejo že vsi uspehi, ki jih je spisala v zadnjih dveh letih.