Mitja Viler o nogometu v medijih: Leporečenje je iz slovenskega nogometa ustvarilo dolgčas

Če zamudim tekmo, pa tako ali tako zaradi splošnega pomanjkanja časa ne morem ujeti vseh, ki me zanimajo, hitro padem v naročje medijem. Tam se informiram, vidim pa seveda tako kot vidi medij. Medije pač imamo zato, da nam sporočijo, kako stoji določena stvar. To vem. Včasih sem užival ob prebiranju Sportskih novosti medtem ko sem pil kavo, to danes pogrešam, a časi so pač drugačni.

V nogometu so mediji že od nekdaj pomembni, a zdi se mi, da pri nas niso dovolj cenjeni oziroma se jih nogometni akterji izogibajo. Verjetno jim ne zaupajo, čeprav bi jih potrebovali. Tako ostane pri tem, da so mediji v slovenskem nogometu nujno zlo. 

To ni dobro. Šport medije potrebuje in obratno. Ker je Slovenija majhna, je seveda predsodkov toliko več. Kdor se pri nas uspe dobro "prodati", hitro dobi komentarje "kako se meče ven". V tujini pa lahko vidimo, kako je PR v nogometu pomemben. Prepoznavnost je dobra za posel, posel pa pomeni denar. Pomembno je biti prisoten v medijih in v javnem življenju, ker pa je nogomet javna stvar oziroma javni interes, je jasno, da je v medijih vsak dan. Ne pri nas, v tujini pa.

Takšni očitno Slovenci smo. Že pri sebi vidim, kako se nisem nikoli želel "reklamirati". Nisem želel biti "influencer", ki pa danes s svojim pojavljanjem vsepovsod dobro služijo, tudi nogometaši so med njimi. Zdaj je zame prepozno, da bi to spremenil. Zdaj vem, da je treba železo kovati dokler je vroče. Nogomet igraš zase, ampak igraš ga tudi za druge. 

Moti me tudi, da klubi tako slabo informirajo javnost. V tujini je drugače. Pri nas pa klubi skrivajo informacije, ki bi navijačem lahko lepo skrajšale čas do naslednje tekme. Pa ni treba, da gledamo v Anglijo ali v Italijo, dovolj je, da skušamo loviti Hrvate. Tam se iz muh delajo sloni. Vsak dan. Pri nas žal ne moreš izvedeti niti tega, če je določen nogometaš poškodovan. Tako se pač zabavamo z novicami in tudi trači iz tujine. 

Prepričan sem, da če bi bil Maks Barišić Hrvat, bi ga tamkajšnji mediji mesece dolgo neumorno prodajali po Evropi. Pri nas pa smo skeptični in čakamo, kdaj bo padel. To je napaka. Sami sebi smo najhujši sovražnik in zaman se čudimo, kako nepomembni smo postali v evropskem okviru, tujina pa medtem iz dneva v dan ustvarja nove junake in zvezde. 

Pogrešam pa tudi več konstruktivne javne debate. Zakaj si ne bi kdaj komentatorji "skočili v lase"? Pogrešam gorečo izmenjavo mnenj, ki se potem razširijo v bare in na ulice. Lepo bi bilo imeti kaj podobnega kot imajo Angleži z recimo Keanom in Carragherjem. Leporečenje in pazljivost, da se ja ne bi kdo komu zameril, sta v slovenski nogomet prinesla dolgčas in posledično nezanimivost. Če pri nas kdo reče ali zapiše kaj konkretnega, je hitro "negativec", ki "škodi nogometu". 

In trenerji ... Novinarjem ne pustijo blizu. Verjetno mislijo, da niso kompetentni za debate in bi jim radi odgovarjali le na prijazna vprašanja. Ne razumejo, da ne gre za "pametovanje", ampak vzpodbujanje debate. Debata o nogometu pa je nujna!

Ko razmišljam o nogometu in njegovi (ne)prisotnosti v medijih ter javnosti, me prešine še veliko problemov. Ravno, ko pišem ta tekst, se igra tekma med Bravom in Radomljami. Delavnik je, tekma je ob 15. uri, na tribuni so le starši in dekleta igralcev. Doma verjetno gledajo le največji entuziasti in kakšen upokojenec. Okrog terminov bi v bodoče lahko tudi še kakšno rekli. 

Nogomet v Sloveniji je najbolj priljubljen šport. Če boste gledali medije, posebej televizije, takšnega vtisa sicer ne boste dobili. A zgodovina nas uči drugače. Ko so velike nogometne stvari, je interes ogromen, neprimerljiv z drugimi športi. Nogomet bi zato moral biti ves čas prisoten v medijih, televizije se ne bi smele odločati le na podlagi pogodb za prenose. Kako je torej mogoče, da se zgodi, da mine teden, pa javnost ne izve praktično nič o slovenskem nogometu? To se mora spremeniti. Nogometni svet mora za to skrbeti tudi sam. Ceniti mora svoj produkt, ga tržiti, šele takrat bo lahko pričakoval, da ga bo cenil tudi zunanji svet.