Mikel Arteta (foto: Getty Images)
Je angleška liga res najmočnejša na svetu? Verjetno je! Zakaj pa njeni klubi niso temu primerno dominantni v ligi prvakov?
Januarja, ko se je bilo jasno, da se je vseh šest angleških predstavnikov v ligi prvakov uvrstilo v osmino finala, so bili otoški mediji polni pretiravanj o »angleški dominaciji« in kvaliteti Premier lige v primerjavi z preostalo Evropo. Bolj objektivni opazovalci evropskega nogometa pa s(m)o bili glede te tako imenovane »dominacije« nekoliko skeptični.
In kmalu se je pokazalo, da je bila skepsa upravičena. Kar štirje od šestih angleških predstavnikov so se poslovili v osmini finala. PSG je gladko odpravil Chelsea (2:5, 0:3), Barcelona je osramotila Newcastle United (1:1, 2:7), Manchester City je deloval nemočno proti madridskemu Realu (0:3, 1:2), Tottenham Hotspur pa ni imel kaj dosti možnosti proti Atleticu (2:5, 3:2). Napredovala sta samo kluba, ki sta imela daleč najlažja nasprotnika. Liverpool je izločil Galatasaray (0:1, 4:0), Arsenal pa Bayer Leverkusen (1:1, 2:0).
V četrtfinalu je gladko odpadel še Liverpool, ki ni imel niti najmanjših možnosti proti Parižanom (0:2, 0:2). PSG je bil še posebej dominanten na prvi tekmi na Parku Princev, ko je bil rezultat 2:0 pravzaprav odličen za Liverpoolčane, saj bi morali glede na patetično predstavo izgubiti s precej višjo razliko.
Med štiri najboljše je »prišepal« samo Arsenal, ki je spet dobil daleč najlažjega možnega nasprotnika, lizbonski Sporting. Kljub gromozanski razliki v proračunu so topničarji Portugalce komaj izločili. Na prvi tekmi na štadionu Jose Alvalade so bili zeleno-beli boljši in Angleži so na koncu slavili z nekoliko srečnim golom v izdihljajih obračuna. Tudi na povratni tekmi je bil Arsenal slab, a je zadržal rezultat 0:0 in se prebil v polfinale.
Od famozne januarske »dominacije« tako ni ostalo kaj dosti. Če bo hotel v finale, bo moral Arsenal izločiti Atletico Madrid, kar bo za živčno in psihološko nestabilno londonsko moštvo hud izziv. Že prva tekma v Madridu je to potrdila.
Angleški mediji se zdaj sprašujejo, zakaj je tako. In njihovi zaključki so predvidljivo »angleški«. Ugotavljajo, da je angleška liga »pretežka«, da morajo njihovi evropski predstavniki vsak teden igrati izredno naporne tekme v Premier ligi in da zato ne morejo biti konkurenčni v Evropi.
Angleška liga je nedvomno najkvalitetnejša v Evropi, kar je posledica bajeslovnih denarcev, ki so na voljo otoškim prvoligašem zaradi silnih milijonov iz naslova televizijskih pravic. Na prvih 30 mestih Deloitte denarne lige, ki razvršča klube po letnih prihodkih, je kar 15 angleških klubov, tudi relativni »palčki« kot so Brighton, Crystal Palace, Bournemouth in Wolves.
Denarja je v angleškem elitnem nogometu na pretek, zdravega razuma pri upravljanju s temi ogromnimi sredstvi pa precej manj. Najbolj zgledna primer tega, kako se ne sme voditi nogometni klub sta Manchester United in Chelsea, čeprav je primerov neracionalne porabe denarja še veliko.
V nogometu je denar seveda zelo pomemben, ni pa vse. In angleška liga je zelo kvalitetna, ne odstopa pa toliko, kolikor si Angleži domišljajo, da odstopa. Tudi ostale lige »velike peterice« so naporne in veliki klubi redko igrajo tekme, kjer je zmaga samoumevna.
Angleški relativni neuspeh v ligi prvakov ni posledica tega, da je njihova liga »pretežka«, pač pa preprostega dejstva, da je evropski nogomet na najvišjem nivoju zelo konkurenčen in da slabo vodeni klubi kot so Newcastle, Tottenham in Chelsea pač naletijo na precej bolj racionalno vodene klube, ki jih posledično izločijo.
Nogomet je v svoji osnovi zelo preprost, na koncu pa na igrišču ne igrajo »žiro računi« ampak nogometaši. Enajst na enajst.