Miloš Šoškić (foto: splet)
Kdo je bil Miloš Šoškić? Ob smrti človeka, ki je pustil globok pečat v slovenskem nogometu, Miha Zupan izpostavlja nekatere njegove glavne dosežke in tudi osebnostne značilnosti.
V soboto nas je v 85. letu starosti za vedno zapustil legendarni Miloš Šoškić, brezkompromisni branilec, iznajdljivi »tehniko« (star naziv za športnega direktorja) in vizionarski trener Olimpije in mnogih drugih slovenskih klubov.
Šole je bil poseben človek. Stara šola. Kot nogometaš je bil v tehničnem znanju precej omejen, zato pa je imel odličen pregled nad igro in je znal s pravim pristopom razrešiti kočljive situacije. Že kot igralec je bil vodja, mislec, eden tistih, ki se jih v slačilnici najbolj upošteva. Njegovo poznavanje nogometa je precej prekašalo njegovo nogometno znanje, če se lahko tako izrazim.
Nekoč sem se pogovarjal z njegovim soigralcem, še enim legendarnim nogometašem Olimpije iz šestdesetih, Zazo Bečejcem. Navihani Vojvodinec mi je v smehu razlagal, kako se s Šoškićem nikoli nista ujela v igri: »Jaz sem stal na sredini in čakal uporabne podaje, Šole pa je, vsakič ko je dobil žogo, nabil čez celo igrišče nasprotnim branilcem. Oni so nabili nazaj, Šole spet nazaj njim, jaz pa sem stal na sredini in gledal žogo kako leti čez mene sem in tja.« Zaza je seveda nekoliko pretiraval, v vsaki šali pa je tudi nekaj resnice.
V obrambi je bil Šoškić izredno zanesljiv, drugače nikoli ne bi ostal v Olimpiji deset let in zbral kar 360 nastopov na uradnih tekmah, pa verjetno vsaj še enkrat toliko na raznih prijateljskih in revijalnih srečanjih, ki so jih takrat jugoslovanski prvoligaši igrali skoraj vsak teden. Bil je eden od simbolov najboljše Olimpije vseh časov, tiste z Oblakom, Amerškom, Popivodo in Bečejcem.
Rodil se je 29. oktobra 1941 v kraju Crvena vodica na Kosovu. Oče je bil učitelj, rojen v Črni gori, vendar so ga predvojne jugoslovanske oblasti zaradi socialističnega političnega prepričanja najprej kazensko poslale službovat v Makedonijo in potem na Kosovo. Leta 1943 se je družina preselila v Beograd, kjer je Šoškić naredil prve nogometne korake pri OFK Beogradu. Igralsko se je uveljavil pri Trepči iz Kosovske Mitrovice in leta 1964 prestopil v Olimpijo, ki je bila takrat ambiciozen drugoligaš. Debitiral je 6. septembra 1964 proti Lokomotivi v Zagrebu. Kot brezkompromisen (vendar ne grob) branilec, ki ni izgubljal časa za odvečne poteze, je klubu v sezoni 1964/65 pomagal pri zgodovinski uvrstitvi v prvo zvezno ligo.
Ostal je nepogrešljiv člen obrambne vrste in kapetan moštva do usodnega oktobra 1974, ko mu je branilec Radničkega Stoiljković zlomil ključno kost in s tem končal njegovo kariero aktivnega igralca. Ostal je v klubu in opravljal mnoge funkcije, od tehničnega direktorja, prek vodje marketinga do trenerja pionirjev.
Spomladi 1988, ko je Olimpija nenadejano ostala brez trenerja Andreja Oblaka, je prevzel vodenje prvega moštva v drugi ligi in že v naslednji sezoni dosegel neverjeten uspeh, uvrstitev zadolženega in obubožanega kluba nazaj v prvo ligo. Ta izreden podvig je Šoškić dosegel s trenerskim znanjem in dobrim poznavanjem razmer v jugoslovanskem nogometu. Znal je »igrati igro« tudi izven igrišč in ni dovolil, da bi bila Olimpija v zakulisju oškodovana.
Med igralci je slovel kot zelo strog, a pošten trener. Bil je obseden s tem, da igralci živijo zdravo športno življenje in jih je pogosto nadzoroval tudi v prostem času. Nekoč je na zimskih pripravah na morju ujel Grego Židana, da pije pivo. Vprašal ga je, kaj to pomeni, Židan pa mu je odvrnil, da je tako pač navajen. Šole ga je kaznoval s 1000 markami in mu dejal: »Tako sem pa jaz navajen.«
Ob neki drugi priložnosti je bil na večerji pri Petru Ameršku, ki je bil takrat kapetan Olimpije. Po jedi je Ameršek obema natočil kozarček viskija. Šole je spil viski brez komentarja, ko pa je Ameršek naslednjega dne prišel na trening, ga je kaznoval s 1000 markami. Razložil mu je, da mu ne more ukazovati, kaj lahko počne doma, lahko pa ga kaznuje, ko je v službi.
Šoškić je slovel tudi po svojem vraževerju. Imel je rituale, ki se jih je držal »brez pardona«. Zjutraj pred tekmo je šel vedno v cerkev, ni bilo pomembno kakšno. Na igrišče je vedno stopil najprej z desno nogo, trikrat izpulil nekaj bilk trave in se prekrižal. Poleg tega ga pred tekmo nihče ni smel fotografirati. Pomembna je bila tudi garderoba: na tekme je šel vedno v poletni obleki, tudi pozimi, nogavice pa so morale biti vedno rdeče.
Tudi pot na tekmo je bila ritualizirana. Pred domačimi tekmami je avto vedno parkiral na istem mestu, ko je šla ekipa z avtobusom na gostovanja, pa je bilo treba gorivo vedno natočiti na isti bencinski črpalki. Če je cesto slučajno prečkala mačka, je moral avtobus po drugi poti.
Med zimsko pavzo v sezoni 1989/90 se mu je Pero Ameršek »maščeval« za tisti viski, ko je vodil upor igralcev proti njemu. Predsednik Ivan Zidar je takrat Šoškića umaknil s položaja trenerja, a je v klubu ostal še kako leto kot koordinator strokovnega dela. Za kratek čas se je vrnil jeseni 1995, vendar so ga kmalu odnesli slabi rezultati. Igralci se takrat niso dobro odzvali na njegove metode in po zloglasnem porazu z 0:5 proti nizozemski Rodi Kerkrade, je Šole še zadnjič zapustil Olimpijo. Vodil je tudi mnoge druge slovenske klube: Muro, Gorico, Ljubljano, Korotan … Povsod, kjer je delal, je pustil globok pečat.
Počivajte v miru, gospod Šoškić. Takih ne delajo več.