Mihael Mikić (foto: Nogomania)
Pogovarjali smo se z Mihaelom Mikićem, ki je v slovenskem nogometu deloval pri Mariboru in Celju. Nekdanji nogometaš Dinama in dolgoletni legionar na Japonskem ima o slovenskem nogometu zelo pozitivno mnenje.
Mihael Mikić je v Slovenijo prišel leta 2022, skupaj z Damirjem Krznarjem. Takrat na pomoč potopljenemu Mariboru, ki je bil na dnu lestvice. V lanski in na začetku letošnje sezone pa je Mikič, znova kot pomočnik Damirja Krznarja, deloval v Celju. Z njim je osvojil naslov prvaka in se zapodil v evropske kvalifikacije, ko je kar naenkrat predsednik celjskega kluba Valeriy Kolotilo svoje trenerje poklical k sebi in jim vročil odpovedi pogodb.
Zamenjava Damirja Krznarja z Albertom Riero se je zgodila nenadno, celjski klub pa je po njej v samo nekaj tednih postal neprepoznavno kaotičen. Ni malo takšnih, ki zamenjavo trenerjev ocenjujejo kot fiasko celjskega vodstva. Albert Riera se je pred kritikami branil na svoj prepoznaven način, krivdo je valil tudi na svojega predhodnika, Damir Krznar pa je, kar je zanj značilno, ostal profesionalec in Riere ni komentiral.
Mihael Mikić, ki je skozi igralsko kariero izkusil Dinamo, Rijeko, Kaiserslautern in preživel kar desetletje v japonskem nogometu, pa je zdaj za Nogomanio prvič spregovoril o dogajanju v Celju. Govoril je tudi o slovenskem nogometu, v katerem se je, to močno poudari, zelo dobro počutil.
Kako danes, ko je minilo nekaj tednov, gledate na odhod iz Celja?
Iskreno, nikomur nič ne zamerim. To je nogomet. To je kot v zakonu z ženo. Najprej se zaljubiš, sčasoma pa ta odnos pade s 100 odstotkov na 80 odstotkov. Potem iščeš osebo, v kateri bi našel preostalih 20 odstotkov, ne vidiš pa tega, kar imaš. O kolegih trenerjih ne želim govoriti slabo, bi pa morali spoštovati drug drugega. Ljudje, ki vodijo Celje, so potrebni slovenskemu nogometu. Pripeljali so kapital. Verjetno so mislili, da je to najboljša rešitev, ampak to bo pokazal čas. Način pa ni bil v redu. Če vlagaš denar in si vodja kluba, to seveda lahko storiš.
Kako je prišlo do prekinitve sodelovanja?
Bila je nedelja, imeli smo trening, pripravljali smo se na Slovan, na koncu pa smo podpisovali prekinitve pogodb. Tega nismo pričakovali, se je pa govorilo marsikaj. Ko je Albert Riera postal prost, se je to čutilo. Ne krivim nikogar, če si nekoga tako močno želiš in meniš, da je pravi človek za tvoj klub, v redu. Na koncu bo sodil rezultat.
Kako komentirate očitke, da je Celje pod vodstvom Damirja Krznarja izgledalo neprepričljivo?
Dinamo serijsko osvaja naslove. Spomladi nikoli ne razbija nasprotnikov, a zmaguje. Kdo tam govori o krizi? Ko si prvi, ljudje pričakujejo, da boš na vsaki tekmi blestel, kar pa ni lahko. Eno je estetika, drugo pa so rezultati. Številk ne moreš prevarati in mislim, da so na naši strani. Ne vem, kaj so nam zamerili, morda to, da bi moral biti Damir Krznar bolj strog do igralcev. To sem slišal, ampak …
Albert Riera je Damirju Krznarju očital slabo pripravljene igralce, neustrezno selekcioniran kader in podobno. Kako mu odgovarjate?
Žalostno je, da novi trener komentira prejšnjega. Nered, nepripravljeni igralci, selekcija? V klubu so ostali vsi podatki s treningov in tekem. Preveč igralcev? Damir je v klubu povedal na katere igralce ne računa, ampak to mora reševati vodstvo kluba. Z Denisom Popovićem smo recimo imeli jasen dogovor, kako in kaj bi igral. Mislim, da kaosa novi trener ni podedoval, ampak je nastal, ker je prišlo do zamenjave filozofije v klubu.
Celje je po vašem odhodu odslovilo številne igralce, prišlo je precej novih, predvsem tujcev. Katere igralce ste vi želeli pripeljati to poletje?
Dogovor je bil, da bo Kucys prišel kot drugi napadalec, ker je mlad, ima potencial in lahko napreduje, rečeno je bilo, da pride prvi napadalec, zanj smo pustili mesto v ekipi prosto. Prva naša tarča je bil Marko Tolić, z njim smo bili dogovorjeni, prišel bi za 500.000 evrov, mislim, da je Celje ponudilo 300.000 evrov. To bi bil ključen igralec. Druga želja je bil Petar Stojanović, ker je zelo dober igralec, ki bi delal razliko in je lider. Želeli smo tudi Erika Janžo, ampak ni prišlo do dogovora. Očitno ni bilo dovolj želje, da bi dobili kvaliteto in si zagotovili vsaj ligo Europa. S tem bi klub zaslužil. Treba je nekaj tvegati, da na koncu profitiraš. Bolje, da bi prišli ti trije igralci, kot pa sedem drugih. Prišel je Ivan Brnić. Vemo, kaj prinaša, v našem sistemu lahko igra, če bo igral, bo dostavil gole in podaje. Želeli smo tudi Timija Maxa Elšnika, ker mislimo, da bi tako oslabili rivala, pa tudi demonstrirali ambicije. Veste, ne more pa trener voditi klubske politike, lahko le predlaga okrepitve, realizacija pa je naloga drugih.
Odšli ste po prvi tekmi s Slovanom? Bi Slovake, ki so zdaj uvrščeni v ligo prvakov, lahko izločili?
Res je, da so imeli igralca manj. Ampak sem ponosen na to, kako smo izgledali. Mleli smo jih, praktično niso mogli čez sredino. Igrali smo visoko. Ta ekipa bi verjetno samo rasla, ker smo vsi skupaj napredovali. Ne vem, če bi jih izločili, liga Europa bi pa bila realna.
Na kaj ste najbolj ponosni iz obdobja v Celju?
Da smo superiorno osvojili naslov, da smo imeli dober odnos z igralci, da smo izbrusili reprezentante, imeli smo prvega strelca lige, preživeli smo brez Maria Kvesića, Žan Karničnik je blestel na Euru in tako naprej.
Večkrat ste že pohvalili slovenski nogomet, slovensko ligo. Jo akterji, med njimi tudi vaš naslednik v Celju, dovolj spoštujejo?
Zame je to zelo pomembno! Treba je pokazati spoštovanje kulturi, mestu, ljudem in delati to, za kar te plačujejo. Na Japonskem sem preživel deset let, devet let v istem klubu, vem o čem govorim. Ko smo odšli iz Maribora, tam nam je presodil rezultat, smo recimo se razšli s stiskom rok.
Kakšni so vaši spomini na Maribor, bi tam lahko storili več?
Vse lepo o Mariboru, od uprave, do ljudi v klubu in naprej. Maribor spoštujem in ga cenim. Takrat, ko smo mi prišli tja, je bilo težko. Jakupović in Soudani sta se poškodovala, Milec je bil izven pogona. O Josipu Iličiću mislim vse najboljše, ampak takrat ni bil na pravi ravni. Kapo dol Anteju Šimundži, ki je Iličića uspel pridobiti na svojo stran in ga dvignil. Verjetno bi tudi mi zdaj kaj storili drugače, ampak takrat nismo imeli širokega kadra, prišle so poškodbe. Sem pa ponosen, da smo dvignili ekipo z zadnjega mesta. Želeli smo osvojiti pokal, to je bila naša prioriteta, vse smo podredili temu. Izgubili smo finale, panenka Marka Tolića je prinesla določeno negativo, tudi Marko Šuler je reagiral vroče glave in vse se je podrlo.
Žan Vipotnik je bil pred vašim prihodom v Maribor prezrt, danes je uspešen reprezentant z dobro pogodbo v tujini. Kaj ste videli v njem?
Ko smo prišli v Maribor, nam ni nihče rekel, da na klopi sedi fant, ki je izreden potencial. Ne morem razumeti, da je Dinamo Zagreb zamudil takšno priložnost in ga ni pripeljal. Nas so iz Dinama vprašali o Vipotniku … Še danes mislim, da bi Vipotnik v Dinamu naredil velike stvari in bil prvi strelec lige. Zdaj je v težki ligi, bomo videli, kako mu bo šlo. Če je bila opcija, da bi odšel v Dinamo, bi jo po mojem mnenju moral sprejeti.
Zdaj imate izkušnje iz dveh slovenskih klubov, spoznali ste ligo in igralce. Kako ocenjujete slovensko ligo?
Kapo dol vsem predsednikom klubov v Sloveniji, to je znanstvena fantastika, da sploh najdejo denar. Bazen igralcev ni velik, ampak klubi so urejeni, disciplinirani in vzgajajo igralce. Slovenija je fenomenalno igrala na Euru in to z igralci, ki so odrasli v slovenski ligi. V ligi, kakršna je slovenska, imate dva predstavnika v Evropi, kar je super. Olimpija igra dobro, Goran Boromisa je opravil dobro delo. Moram pohvaliti recimo Bravo, imajo vizijo že vrsto let. Imeli so Dejana Grabića, zdaj Aleša Arnola. Imajo slog, izbirajo primerne igralce. Mariboru pa manjka nekdo kot je Zlatko Zahović. Verjetno je v preteklosti naredil kakšno napako, ampak dokazal je, kaj zmore. Sloveniji manjkajo takšni ljudje. Žalostno tudi, da Miran Pavlin ni ostal v slovenskem nogometu. Pa še kdo bi se našel.
Hrvaški nogometaši in trenerji so v slovenski ligi pomembni akterji, bi odhod v Slovenijo priporočili svojim rojakom?
Ja! Enostavno smo kompatibilni drug z drugim. Vi imate delovno etiko in disciplino, mi pa več kreativnosti, gledamo na lepoto igre in podobno. Mislim, da se idealno dopolnjujemo. Morali bi še več sodelovati. Balkan mora držati skupaj. Je pa tudi obratno, poglejte kaj je Matjaž Kek naredil pri nas, v Rijeki. Simon Rožman je bil prav tako uspešen.
Omenili ste nekatere slovenske trenerje, kakšen trenerski potencial ima po vašem mnenju slovenski nogomet?
Slovenija ima dober trenerski potencial. Simon Rožman je dober trener, ki ima vizijo. Cenim tudi Dejana Grabića, ki zna pripraviti ekipo, ima slog, le čas potrebuje. V Mariboru je zanimiv trener Aleš Mertelj. Prihodnost slovenskega nogometa in nekdo, ki bi lahko storil velike stvari, je nedvomno Boštjan Cesar. Je na pravi poti, dobro ga poznam, vem kako razmišlja. Komaj čakam, da postane glavni trener, vidite pa sami, kaj zmore v reprezentanci, tudi sam je že vodil ekipo. Ne smem pozabiti na Zorana Zeljkovića, ki je s Koprom delal dobre stvari. Aleš Arnol je tudi zanimiv. Ante Šimundža je malce starejši, okrog njega je vse jasno. Imate pa tudi sijajnega trenerja vratarjev v Mitji Piriha, ki dela na visoki ravni in bi zlahka delal v tujini. Sijajno je, da imate predsednika UEFA. Na to moramo biti vsi ponosni, on je tudi naš. Vem, da obožuje nogomet in podpira vse, ki živijo nogomet 24 ur na dan.
V času Eura je v Sloveniji odmevala vaša izjava za hrvaške medije, v kateri ste dejali, da nogomet v Sloveniji ni prvi šport. Kaj ste mislili s tem?
Mogoče sem se malce nerodno izrazil. Zdaj je nogomet zagotovo šport številka ena v Sloveniji. Vedno pa ni bilo tako. Jaz sem že v letih (smeh), spomnim se smučarjev in vseh uspešnih športnikov. Imeli ste najboljšega skakalca na smučeh, smučarje, vrhunske košarkarje, rokometaše, zdaj imate najboljše kolesarje na svetu. Slovenija nikoli ni bila prepoznana kot nogometna nacija. V veliko športih ste vrhunski, zdaj tudi v nogometu. Za Euro pa kapo dol. Žal mi je, da Benjamin Šeško ni izkoristil tistih priložnosti, zaslužili ste si še več.