Miha Zajc za Nogomanio o nestrinjanju z Matjažem Kekom: 'Slovenija lahko igra drugače, to je vprašanje za tiste, ki odločajo!

Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.

Miha Zajc je v Sloveniji spet postal bolj aktualen v zadnjih mesecih, ko je v "novem Dinamu" postal želja slovitega Zvonimirja Bobana in v njem prevzel vidno vlogo. Kreativen, kot je vedno bil, Miha Zajc v modrem dresu hrvaškega velikana spet spominja na igralca, ki je v preteklosti znal navduševati in je tudi zgradil uspešno mednarodno kariero. Julija je dopolnil 31 let, na njegovi strani so znanje in izkušnje, pa tudi, kar izrecno poudari, velik motiv. 

Želel se je boriti za lovorike, želel je igrati na evropski sceni in želel je igrati v ekipi, kjer sta napadalni in kreativni nogomet nekaj samoumevnega, Vse to mu je ponudil Dinamo Zagreb, v katerem je na presenečenje mnogih v Sloveniji ostal tudi med zadnjim reprezentančnim premorom.

Reprezentančno zgodbo je lansko leto, ko ga selektor Matjaž Kek ni odpeljal na evropsko prvenstvo v Nemčiji, zaključil. V prvi vrsti zato, ker se s pogledom na nogomet in sistemom, ki ga je vzpostavil v reprezentanci, ne strinja s Kekom. V svojih pojasnilih, zakaj pod vodstvom Matjaža Keka ne bo več igral za Slovenijo, je bil Zajc precej konkreten. 

Mnogi so vas pričakovali v reprezentanci, potem ko ste zelo dobro začeli sezono v dresu Dinama. Zakaj vas ni bilo na seznamu?
Ko sem izpadel s seznama za Euro 2024, sem podal izjavo, v kateri sem povedal, kar si mislim o tej zadevi. V tisti sezoni sem odigral čez 30 tekem, od tega 21 v prvi postavi, igral sem četrtfinale lige Europa. Težko bi se strinjal, da je neigranje v klubu razlog za to, da me ni bilo zraven. Neigranje, slaba forma? Težko se sprijaznim s tem. Če igraš za Fenerbahče in odigraš toliko tekem, plus toliko let sem bil zraven, bi si Euro zaslužil. Razočaran sem bil, to je bil eden od ciljev v moji karieri, najbližji so me podprli in tudi sam vem, česa sem sposoben kot nogometaš. Šel sem naprej, moja kariera se s tem seveda ni zaključila.

Kako težko je bilo sestaviti izjavo, s katero ste se praktično poslovili od reprezentance?
Ni bilo lahko, a sem to storil, ker sem želel biti pošten in transparenten. Nočem, da krožijo lažne zgodbice in ugibanja. Takrat je bil fokus na reprezentanci, zato sem želel čimprej pojasniti vse skupaj, da je ekipa lahko normalno odšla na Euro. Igranje za Slovenijo je velika stvar. Je pa treba imeti znotraj reprezentance takšne odnose, tudi s selektorjem, da greš kot igralec z veseljem tja. Ni skrivnost, da imava s selektorjem različen pogled na nogomet, niti nisva imela najboljšega odnosa. A sva bila profesionalca. Zdi se mi, da je bolje, da se fokus na igralcih, ki so tam, da zaključijo ta cikel.

Zakaj se v reprezentanci nikoli niste mogli "izživeti"?
Morda kdaj nisem izkoristil priložnosti, zagotovo pa mi sistem igranja ni pisan na kožo. Selektor me je zdaj res poklical in me vprašal, če bi bil zraven. Odgovoril sem mu, da ni pravi trenutek, da ne vem, kako bi lahko pomagal. Ko sem bil zraven, se ni spremenilo nič. Nisem mogel igrati svoje igre, tudi zdaj ne vidim, kaj bi se lahko spremenilo.

Zakaj imate kreativni igralci, poleg vas vsaj še Lovrić, Sešlar in Horvat, tako velike probleme, da se v reprezentanci izživite?
Slovenija lahko igra drugače, a si bo treba dovoliti drugače razmišljati. To je vprašanje za tiste ljudi, ki lahko kaj spremenijo. Igralci smo tam, da se prilagodimo sistemu, ki ga postavi selektor. Znotraj tega vsak igralec skuša storiti čim več. To je vprašanje za drugo debato, jaz ne odločam, ne izbiram sistemov in igralcev. Navijam pa za Slovenijo.

Ste vrata reprezentance zaprli za vedno?
Če bo kdaj v bodoče interes in znanje za spremembe, nikakor nisem zaprl vrat reprezentanci. Bomo videli, kako bo. V situaciji, ki je zdaj, pa se ne vidim.

Miha, sprejeli ste nas na Maksimiru, kjer je veliko zgodovine in tradicije. Kako je biti nogometaš Dinama?
Čuti se na vsakem koraku, kako velik klub je to. Nogomet je številka ena na Hrvaškem, Dinamo pa je velikan. Ljudje nogomet na Hrvaškem spremljajo vsakodnevno, to je v primerjavi s Slovenijo velika razlika. Potem pride vse ostalo.

Ni skrivnost, da se je Zvonimir Boban osebno zavzel za vaš prihod v Dinamo. S čim ste ga prepričali?
V začetku junija me je poklical, mi predstavil projekt, z napadalnim, dominantnim nogometom, kar mi ustreza in zato me je takoj začelo zanimati. Vedel sem, kakšen klub je Dinamo. Imel sem še pogodbo s Fenerbahčejem, ampak Dinamo mi je dal vedeti, da me želi in tudi potrpežljivi so bili, to je bilo odločilno. Iskali so takšen profil igralca, izkušenega, kajti igral sem v velikem klubu, lahko veliko dam in tudi pomagam mlajšim soigralcem. Zvonimir Boban je na meni pustil super vtis. Vidi se, da je legenda kluba in hrvaškega nogometa. Je strokovnjak, vizionar, ima idejo. Dinamo je to verjetno potreboval.

Petar Stojanović je v Dinamu spisal uspešno zgodbo, vam je dal kakšno priporočilo za Dinamo?
Z njim sem seveda govoril pred prihodom v Dinamo, povedal mi je lepe stvari, pa tudi pustil je dober vtis tukaj. Marsikaj sem pa tako ali tako že vedel, Dinamo je poznan klub v Sloveniji. Tudi v drugih klubih sem igral z bivšimi igralci Dinama, ki so vedno znali lepo in realno povedati, kako je tukaj. Predvsem se mi zdi, da drugače cenijo takšne igralce, kakršen sem sam. V Dinamu nogomet gledajo malce drugače, gledajo na slog igre pri igralcu, na spretnost z žogo. Všeč mi je, da obstaja pritisk rezultata, navijačev, da je prava mentaliteta, tista zmagovalna. To mi ustreza, to je nov izziv zame, to sem iskal.

Za vami je ne ravno posrečena sezona na posoji v Toulousu, zakaj niste igrali več?
Za to zgodbo mi v osnovi ni žal, mi je pa žal, kako se je razpletla. Veliko sem se namreč naučil, prvič sem bil v Franciji. Pripeljal me je takratni predsednik Damien Comolli, ki je bil včasih športni direktor Fenerbahčeja. Toulouse je dobro organiziran klub, žal sem bil le posojen in tako so igrali pretežno njihovi igralci, predvsem mladi. Dobro sem se počutil, ni pa se poklopilo. Je pa to inovativen klub, dajejo poudarek na tehnologije, algoritme in tako skavtirajo igralce. Zanimiva izkušnja.

Ste imeli tudi druge opcije?
Meni je bilo v kariero vedno pomembno, da sta nogomet in klub, za katerega igram, na čim višji ravni. Vedno sem na te odločitve gledal s športnega vidika. Ko sem slišal za Dinamo, ko so me klicali, sem rekel 'to je to'. Nisem iskal drugih opcij.

Za vami je večletna epizoda v Fenerbahčeju, v kakšnem spominu vam je ostala?
Usoda je lahko neverjetna. Poskrbela je za to, da sem prvo tekmo v ligi Europa z Dinamom odigral ravno proti Fenerbahčeju in še premagali smo jih! Res drži to, da šele, ko zapustiš tak klub, se dobro zaveš njegove veličine. Seveda, to turško obdobje me je preoblikovalo, kot človeka in igralca. Prestopil sem mlad, iz majhnega Empolija. Fenerbahče je res ogromen klub. Ko prideš tja in vidiš, kakšni fanatiki so, šele vidiš to 'norost'. To je specifičen klub, pritiska je ogromno, to vse vpliva na vsakodnevno delovanje kluba. V teh nekaj letih, ko sem bil tam, smo zamenjali pet, morda šest trenerjev, vsak prestopni rok pa je prišlo deset novih igralcev. A tako pač je v velikih klubih in zanimivo je, da mi je uspelo zdržati toliko časa.

V Fenerbahče ste prišli kot mlad, relativno nepoznan igralec. Vseeno so vas navijači pričakali na letališču, kar je posebnost tistega okolja.
Ko prideš na letališče, nimaš še pogodbe, le dogovorjen si. Tam pa te že čakajo ljudje, kamere, obnašajo se, kot da je že vsega konec. Noro! Če tega ne doživiš, si ne moreš predstavljati. Ampak to je šele začetek. Ko si igralec Fenerbahčeja, ne moreš več v trgovino, nikamor več ne moreš. Ljudje so fanatični. Ko pa enkrat zabiješ gol v tem dresu, postane pa še bolj noro (smeh). No, najbolj nora stvar pa je njihov derbi, Fenerbahče - Galatasaray! Tega se skorajda ne da opisati.

S Fenerbahčejem ste osvojili pokal, sicer pa klub dolgo čaka na lovorike in evropski uspeh. Zakaj turški klubi niso uspešni v Evropi?
Turki razmišljajo drugače od nas. Tam je vse instant! Navijači in mediji tako močno pritiskajo, da ni prostora za projekte za daljše časovno obdobje. Potem pač investirajo ogromen denar, vozijo veliko število igralcev, menjajo trenerje in postane težko. Kot igralec s podobo v takšnem klubu nikoli ne veš, če boš ostal in to ne glede na to, da igraš.

Ko je Acun Ilicali prevzel Maribor, se je govorilo in pisalo, da bi kot posojen igralec Fenerbahčeja morda lahko okrepili Maribor. Je bilo kaj na tem?
Acun Ilicali je bil desna roka našemu takratnemu predsedniku v Fenerbahčeju. Nekajkrat sva govorila, nikoli pa nič o Mariboru. Ne vem, morda so bile to njegove želje, morda želje medijev, tega res ne vem, ampak dogajalo se ni nič. Je pa resen poslovnež, to nedvomno, želi rezultat z Mariborom, ampak to ne gre čez noč. Celje ima postavljen sistem z Albertom Riero, težko ga bo preseči, ampak sčasoma pa se Olimpiji in Mariboru seveda odpirajo možnosti za naskok na naslov, to sta le dva največja kluba v državi.

Česa si v preostanku igralske kariere še želite?
Ne razmišljam prav veliko za naprej. Vem, da imam kvaliteto, izkušnje in vem, koliko lahko dam ekipi. Že s tem prestopom sem nakazal, da me zanimajo vrhunski nogomet, tekmovalno okolje, evropski nogomet. Želim si tudi lige prvakov, ker v njej še nikoli nisem igral. Ženejo me športni motivi, v takšnem okolju je težko izgubiti motivacijo, želim si le ostati zdrav.

Bi se lahko zgodilo, da boste kariero zaključili doma?
Mogoče. Nikoli nisem skrival, da bi nekoč morda spet zaigral za Olimpijo. Slovenska liga ni slaba, ampak ravno nasprotno, dobra je za mlade igralce. Celje dokazuje, da se da, Olimpija je to dokazovala lani. Konferenčna liga je idealna za slovensko raven.