Matjaž Kek mlajši (Foto: Loris Cipot/fotolens.si) (foto: Loris Cipot/Mura)
Matjaž Kek mlajši je za Nogomanio spregovoril o svojih kariernih načrtih in tudi o odnosu z očetom Matjažem Kekom starejšim.
Odhod Oskarja Drobneta iz Mure je Robertu Kuzmiču navrgel problem, ki ga je predsednik kluba rešil tako, da se je obrnil na dosedanjega pomočnika trenerja. Matjaž Kek mlajši pri štiriintridesetih doslej še ni samostojno vodil članske ekipe, a je izziv vseeno sprejel. Ognjeni krst je sin aktualnega slovenskega selektorja in pravzaprav soimenjaka uspešno preživel, Mura je remizirala z Bravom. Naslednji nasprotnik Mure bodo Radomlje.
Matjaž, kako in zakaj ste pristali na vlogo začasnega trenerja Mure?
To ni bilo načrtovano, preprosto zgodilo se je, da je Oskar Drobne, s katerim sva dobro sodelovala in se še naprej dobro razumeva, odšel. Praksa v nogometu je, da pomočnik hitro prevzame vodenje. Zdaj vodim ekipo, nismo pa nič dogovorjeni za naprej ali kaj podobnega. Od strokovnega štaba smo ostali vsi, razen kondicijski trener je zdaj drug.
Mura je v negotovem položaju po odhodu investitorja Georga Juncaja, kar priznava tudi predsednik kluba Robert Kuzmič, vas to ni skrbelo?
Po izpadu iz pokala je zdaj osnovni cilj Mure vpeljati čim več mladih igralcev, jim dati priložnosti. Za Muro je pomembno, da mlajši igralci pridejo v ospredje, ker so tržno zanimivi. Sezona je sicer turbulentna, cilji so se med sezono menjali. Mura preprosto mora naprej po odhodu gospoda Juncaja. Mislim, da je tuj kapital v slovenskem nogometu dobrodošel, če ne kar nujen. Je pa okolje v Murski Soboti specifično in ne dovoli stopati po nenogometni poti.
Javnost vas bolj pozna kot nekdanjega nogometaša, zakaj ste želeli postati trener?
Med igralsko kariero sem že razmišljal o tem, posebej pa po poškodbi kolena. Takrat sem spoznal, da na višji ravni ne bom mogel igrati in sem začel delati licence. Pozneje sem še igral nižjeligaški nogomet v Avstriji, a sem že vedel, da želim postati trener. Prvo priložnost sem dobil v Mariboru, pri pokojnem Milanu Žurmanu. Potem sem prišel v Muro in postopoma napredoval.
Kakšen trener želite postati?
Moja največja želja je bila priti v članski nogomet in zdaj sem tukaj. Povabil je me Tonči Žlogar, potem pa sem delal z Oskarjem Drobnetom. Članski nogomet se močno razlikuje od mladinskega. Sem na začetku poti, tako da niti nisem posebej obremenjen s tem, kakšen trener bom. Preprosto gre vse skupaj tako hitro, da je treba iti iz dneva v dan, od izziva do izziva. Bomo videli, kam me bo pripeljalo. Na koncu pa recimo ni slabo biti niti pomočnik dobremu glavnemu trenerju.
Ima Matjaž Kek starejši kakšen poseben vpliv na vas zdaj, ko ste v trenerski vlogi, vas priimek Kek morda bremeni?
Verjetno so ljudje, ki vidijo lepšo stran tega. Seveda obstaja tudi druga stran, ampak z leti si človek utrdi kožo. So trenutki, ko se vprašaš, zakaj si izpostavljen, čeprav si tega morda ne želiš. Predvsem v mlajših letih je bilo tako. Ko so porazi, se potencira, ampak veste kaj, to je normalno. To te preprosto ne sme prizadeti. Priimek Kek nosi določeno težo, pa ne le zaradi očeta, temveč tudi dedka, s katerim sem tudi zaradi očetove odsotnosti preživel ogromno časa. Veliko me je naučil ter me spremljal že kot igralca in nato naprej. Od obeh sem se veliko naučil, predvsem pa tega, da lahko človek v življenju in karieri veliko doseže, videl pa sem lahko na lastne oči, kaj je za to treba žrtvovati.
Ste pripravljeni iti po takšni poti?
Moja prednost v primerjavi s kolegi je ta, da sem videl, kaj terja trenerska kariera. Videl sem, kako je oče menjal službe, kako je doživljal neuspehe in seveda uspehe. Upam, da to nekoč čaka tudi mene. Razumem, da so te stvari sestavni del nogometa in ni ga trenerja, ki bi samo rasel in nizal uspehe. Vse slabo je za nekaj dobro, tega se poizkušam držati.
Kako pa ste kot igralec doživljali to, da ste bili sin Matjaža Keka?
Takrat sem bil mlajši in je bilo drugače. So bili drugačni tudi časi, ni bilo toliko kanalov, da bi to izpostavljali. Ko si mlad in bereš te očitke, komentarje, te prizadene, tega ne morem zanikati. Takrat bi rekel, da ta priimek nosi breme, ampak se mi zdi, da predvsem pač nosi težo. Danes razmišljam tako, da vse to lahko v življenju tudi koristi in verjamem, da lahko iz tega veliko izvlečem.
Bi bili pripravljeni delati z očetom, torej v trenerskem tandemu?
Bi! Ampak tukaj moram dodati, da sem pripravljen delati z vsakim trenerjem, od katerega se lahko kaj naučim (smeh).