
Marko Šuler (foto: pigac.si)
Maribor se je v boj s Celjem in Olimpijo podal nepripravljen in sestavljen na instantnem zanosu ter oportunizmu. Nastala je ekipa, ki nima nikakršne iskre, identitete in pravega razvojnega potenciala.
Ekipa lahko pogori na različnih frontah. Nekatere so slabo vodene, nekatere ne izkoriščajo potenciala, nekatere sploh nimajo potenciala, nekatere pa so preprosto slabo selekcionirane in pogorijo pri tem, da vidijo le končni cilj (npr. naslov prvaka v primeru Maribora), vmes pa zanemarijo vse to, kar so ključne sestavine na poti do tega cilja.
Tu nekje se najde Maribor, ki že od začetka sezone ne nakazuje ničesar, kar bi peljalo do želenega cilja. Evropske tekme so bile muka za živce in po svoje zatišje pred viharjem, ki morda v svoji polni obliki sploh še ni prišel. Vmes je sledilo še nekaj mukotrpnih obračunov z nižje rangiranimi tekmeci v državnem prvenstvu ter na koncu pričakovana streznitev na dveh zaporednih medsebojnih obračunih z glavnima protikandidatoma za naslov.
Poraz Maribora na večnem derbiju ni več nikakršna novica, novica je le še, kako bo preživel tovrstne obračune in ali se bo uspel izogniti katastrofi, s katero se je v zadnjih letih že nekajkrat nevarno spogledoval. Tekme Maribora so postale vse bolj medle, rutinske in predvidljive, vse bolj očitno je, da od te ekipe Maribora pravzaprav več niti ne gre pričakovati oziroma da nima odgovorov na to, kar počno v taborih največjih tekmecev.
Je to dovolj, da klub poseže po menjavi trenerja? Bo brez Damirja Krznarja bolje? Je zares Damir Krznar glavni razlog, zakaj je Maribor trenutno nekaj, kar je nekoč Zlatko Zahović, sicer res v drugačnem kontekstu, famozno imenoval kot 'ni ne meso ne riba'?
Krznar navijaškega ščita zagotovo nima, zagotovo pa ga ima še veliko manj športni direktor Marko Šuler, ki je sestavil ekipo, v katero trenutno v Mariboru verjamejo le redki. Zdi se, da je ta ekipa Maribora rasla le na papirju, veliko manj pa v sistematičnem procesu, katerega cilj bi moral biti ustvariti mlajšo, hitrejšo, drznejšo in predvsem bolj motivirano ekipo.
V Mariboru je pozicija športnega direktorja dostikrat na tnalu, vendar pa Maribor tudi ni klub, ki bi si želel in izzival večje strukturne spremembe. Tiha kontinuiteta in molk tistih, ki klub vodijo že celo večnost, so preživeli že mnoge krize in tudi najnovejša ne daje signalov, da gre pričakovati radikalnejše spremembe.
Vprašanje pa je, če bo to dovolj, da bi Maribor vstal in se soočil s konkurenco, ki pred Mariborom prednjači v marsičem, v tem trenutku predvsem v silni želji po uspehu. Bo kaj drugače, ko in če Maribor zamenja Krznarja in se odreče Josipu Iličiću?
Zdi se, kot da gre za dve veliki in nujni odločitvi, vendar pa ne prva ne druga ne rešujeta bistva problema. Maribor je v prejšnji sezoni z Brničem in Vipotnikom sam predstavil dva dobra primera, a je z vsako naslednjo potezo uspehe znižal na raven naključnosti, saj glavni odločevalci v klubu ne dajejo ravno vtisa, da vedo, kaj počno oziroma kaj hočejo doseči.