(foto: //)
Leta 1976 je Euro gostila Jugoslavija in bila tudi pomemben akter turnirja. V reprezentanci sta igrala Branko Oblak in Danilo Popivoda.
Jugoslovanska reprezentanca se je v končnico evropskega prvenstva prvič uvrstila že na premierni izvedbi tega tekmovanja leta 1960, ko je v finalu v Parizu izgubila proti Sovjetski zvezi. Podvig je ponovila osem let kasneje v Italiji, kjer je bila spet poražena v finalu, tokrat proti domačinom. Ob teh dveh priložnostih v jugoslovanski izbrani vrsti ni bilo niti enega slovenskega nogometaša. Prva Slovenca, ki sta nastopila na Euru, sta bila Brane Oblak in Danilo Popivoda leta 1976, ko je Jugoslavija gostila končnico tega tekmovanja.
Prvih pet evropskih prvenstev (od 1960 do 1976) je bilo odigranih po povsem drugačnem sistemu kot danes. V končnico so se uvrstile samo štiri ekipe, ki so nato igrale dve polfinalni tekmi, dvoboj za tretje mesto in veliko finale. Štiri reprezentance, štiri tekme, to je bilo to. Država gostiteljica je bila določena šele, ko je bilo znano, katere štiri reprezentance bodo v končnici.
V kvalifikacijah za Euro 1976 je sodelovalo 32 reprezentanc, ki so bile razporejene v osem skupin s štirimi ekipami. Zmagovalci teh skupin so se nato uvrstili v četrtfinale, ki je dalo štiri udeležence zaključnega turnirja. Jugoslavija je imela v skupini 3 za nasprotnike Severno Irsko, Švedsko in Norveško.
Severna Irska je bila takrat zelo dobra reprezentanca, vendar zaradi politične nestabilnosti ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let ni smela igrati doma. Aprila 1975 je bila Jugoslavija prva reprezentanca, ki je po zelo dolgem času pristala na gostovanje v Belfastu, za kar so bili Severni Irci izredno hvaležni. Na Windsor Parku so Jugoslovani doživeli tudi svoj edini poraz v kvalifikacijah, ostalih pet srečanj v tej skupini so dobili in se uvrstili v četrtfinale.
V četrtfinalu so "modri" za nasprotnika dobili še eno takrat zelo neugodno otoško reprezentanco, Wales. Toda v Maksimiru pred 37.000 gledalci so zmagali z 2:0, drugi zadetek za to izredno pomembno zmago je prispeval Popivoda, Oblak pa je bil najboljši na igrišču. V Sunday Timesu ga je novinar Brian Glanville takole pohvalil: "Navidezno je Oblak igral v sredini, v resnici pa je bil povsod, zdaj levo, zdaj desno, hkrati kot graditelj in napadalec. Ta neumorni Oblak je pokopal upe Walesa." V Cardiffu je bilo 1:1 in Jugoslavija se je uvrstila na zaključni turnir ter bila izbrana za gostiteljico.
Zaključni turnir je bil na sporedu sredi junija 1976, tako da je moralo biti jugoslovansko državno prvenstvo prekinjeno in so bili zadnji štirje krogi odigrani šele konec junija in začetek julija. Poleg Jugoslavije so se v končnico uvrstili še svetovni in evropski prvaki Zahodni Nemci, finalisti zadnjega svetovnega prvenstva Nizozemci in čvrsta ekipa Češkoslovaške, ki je bila neporažena že na 19 tekmah zapored. Tekme sta gostila štadion Crvene zvezde v Beogradu in zagrebški Maksimir.
Prva tekma med Nizozemsko in Češkoslovaško je bila na sporedu v sredo, 16. junija 1976, na Maksimiru. Otvoritveno slovesnost je prišlo pogledat 35.000 gledalcev. Po uvodnem kulturnem programu je predsednik Uefe, Italijan Artemio Franchi, po katerem se danes imenuje štadion v Firencah, uradno odprl 5. evropsko prvenstvo v nogometu. Nizozemci, izumitelji totalnega nogometa, za katere je nastopil tudi eden najboljših nogometašev vseh časov, legendarni Johan Cruyff, so nekoliko presenetljivo izgubili s 3:1 po podaljških proti Čehoslovakom, ki so se z goli Antona Ondruša, Zdeneka Nehode in Františka Veselega uvrstili v finale.
Naslednjega dne je bil na beograjski Marakani še drugi polfinale med Jugoslovani in Zahodnimi Nemci s Franzom Beckenbauerjem in Ulijem Hoenessom. Aktualni evropski in svetovni prvaki so bili seveda favoriti, toda jugoslovanska reprezentanca, ki jo je vodil inovativni trener Ante Mladinić, je imela svoje adute. Humorist Tone Fornezzi Tof je v šali takole komentiral srečanje: "Imamo zelo pomembno prednost. V jugoslovanski enajsterici igrajo naši iz nemških moštev, medtem ko v nemški reprezentanci začuda ni niti enega nogometaša, ki bi igral v kakšnem jugoslovanskem klubu. Tu so torej brez izkušenj. Razen tega pa so Nemci tudi sicer navajeni, da hodijo v Jugoslavijo v glavnem počivat, kar se jim lahko primeri, da se bodo tudi na Marakani (kot recimo v Makarski) uspavali."
In na začetku tekme, pred okoli 80.000 gledalci na Marakani, se je res zdelo, kot da so Nemci prišli na poletni dopust. "Na igrišču je bilo videti samo eno reprezentanco – našo," je poročalo Delo. "Ves čas v napadu so stisnili Nemce v obrambo in nasprotniku sploh ni uspelo priti čez polovico igrišča." Posledica tega sta bila dva zadetka modrih v prve pol ure. "Bivša igralca Olimpije in zdaj oba na 'začasnem delu v ZRN', Oblak in Popivoda, sta izvedla velemojstrsko akcijo," je pisalo v Delu. "Malo čez polovico na levi strani je Oblak dobil žogo in jo brez obotavljanja diagonalno poslal v prazno. Popivoda je odlično razumel nekdanjega soigralca in kot veter stekel za njo. Dobil jo je, se kot pravi korenjak otresel še Beckenbauerja in se znašel pred zadnjo oviro – vratarjem Maierjem. Položaj je bil res težak, toda ne za Popivodo. Žogo je z milimetrsko natančnostjo usmeril v nebranjeni del mreže – 1:0."
Ko je nato Dragan Džajić v 31. minuti povišal na 2:0, je marsikdo pomislil, da je Jugoslavija z eno nogo in pol že v finalu. Toda Nemčija je bila v tistih časih precej drugačna ekipa kot je dandanes. Ni bilo umiranja v lepoti, visokega presinga in igralcev s potezo več. Bila je predvsem funkcionalna, disciplinirana in nepopustljiva ekipa, ki jo je krasila neverjetna zmagovalna mentaliteta.
Po malo več kot uri igre so Nemci znižali na 2:1, potem pa je selektor Helmut Schön v igro poslal napadalca Kölna Dieterja Müllerja, ki je v 82. minuti z glavo poskrbel za izenačenje. V podaljšku so si Jugoslovani pripravili še nekaj priložnosti, toda Sepp Maier je bil nepremagljiv. Kazen je prišla šest minut pred koncem, ko je Müller dosegel svoj drugi gol, v predzadnji minuti pa je dodal še tretjega in Zahodna Nemčija je šla v finale. "Daleč od tega, da bi svetovni prvaki blesteli tako kot leta 1974 in poprej, toda vendarle so bili v obeh podaljških gospodarji dogodkov na igrišču," je črto pod tekmo v Delu potegnil Franci Božič. Priložnost generacije je splavala po vodi.
Tekma za tretje mesto je pritegnila le kakih 7000 gledalcev na maksimirski štadion. Utrujeni Jugoslovani z načetima Popivodo in Oblakom so proti Nizozemcem, ki so bili zaradi kartonov brez kapetana Cruyffa, izgubili po podaljških s 3:2 in na koncu zasedli šele četrto mesto, kar je bilo precej manj od pričakovanj.
V finalu v Beogradu pa so bili Nemci spet na robu poraza, Čehoslovaki so po manj kot pol ure vodili z 2:0, na koncu pa je v 89. minuti Bernd Hölzenbein izenačil in izsilil podaljške. Ker tudi po dodatne pol ure ni bilo zmagovalca, so prvič v zgodovini evropskega prvenstva odločale enajstmetrovke, ki so v legendo povzdignile Antonina Panenko. Slednji je odločilno enajstmetrovko izvedel na način, ki danes nosi njegovo ime in Češkoslovaška je osvojila naslov evropskih prvakov.
"Kombinacija conske in individualne obrambe novih evropskih prvakov je vzbudila zanimanje vodilnih evropskih nogometnih strokovnjakov," je v Delu zapisal Božič. "V napadu so pokazali kombinatornost, kakršno so doslej zmogli le Brazilci v svojih najboljših časih."