(foto: uradna spletna stran kluba)
Olimpija v tej sezoni ne bo mogla računati na Danka Lazovića. Srbski napadalec je v zgodovini nogometa zgolj kaplja v morju prestopov, ki so bili preprosto nenavadni. Več v novem Nogomanijaku.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Veliko pričakovanj je v že zdaj zgodovinski sezoni Prve lige Telekom Slovenije vzbudil prihod Danka Lazovića, toda srbski napadalec je, morda ne povsem po svoji krivdi, ostal celo brez debitantskega nastopa v dresu Olimpije. To je pomenilo veliko razočaranje med navijači, ki pa se lahko tolažijo vsaj z novim Nogomanijakom, v katerem boste spoznali, da Lazović še zdaleč ni sam.
So nogometaši, ki kljub visokim apetitom klubskega vodstva enostavno pogorijo, nekateri zaradi sklopa nesrečnih okoliščin nikoli ne prikažejo predstav, kakršne so nizali v prejšnjih klubih, spet tretjim vsako tekmo očitajo njihovo ceno, ki je bojda ne upravičujejo. Da bi spoznali, v katero kategorijo spada Lazović, bomo morali počakati vsaj do poletja, zaenkrat pa naštejmo nekaj tistih, ki so s prestopi v ta ali oni klub poskrbeli za vsesplošno začudenje. In na koncu tudi razočaranje.
Alberto Tarantini (IZ: brez kluba/V: Birmingham City)
Tik preden je argentinsko-britanska ljubezen s falklandsko vojno dokončno ugasnila, je po britanskem otočju precej slabo reklamo delal Alberto Tarantini. Član Boce Juniors se je z vodstvom kluba sprl glede nove pogodbe pred začetkom SP 1978, nekaj navdušujočih predstav za reprezentanco na položaju levega branilca pa je bilo dovolj za Birmingham City, ki ga je presenetljivo pripeljal za 295.000 takratnih funtov. Toda medtem, ko sta ob istem času njegova rojaka Ricky Villa in Osvaldo Ardilles navduševala pri Tottenhamu, je City očitno izbral napačnega Argentinca. Kljub slovesu svetovnega prvaka je imel težave z disciplino in famozno udaril napadalca Manchester Uniteda Briana Greenhoffa za hrbtom sodnika, svojo angleško epizodo pa je sklenil po 23 tekmah, ko je skočil na tribuno in oklofutal enega izmed navijačev svojega kluba. City je ob koncu sezone za nameček še izpadel.
Luther Blissett (IZ: Watford/V: AC Milan)
Klasičen primer nepričakovanega prestopa, ki se ga vedno radi spominjajo tako na Otoku kot na Apeninskem polotoku.
Luther Blissett je junija 1983 v zameno za
milijon funtov prestopil v
AC Milan, kjer pa se ni izkazal za popoln polom. Na
30 tekmah je prispeval pet zadetkov in za razliko od
mitskega Alija Die še zdaleč ni bil nogometni prevarant. Toda ena izmed legend pravi, da je Milan iz Londona preprosto pripeljal napačnega napadalca – zamešali naj bi ga z
Johnom Barnesom, ki je kasneje namesto v rdeče-črnem milanskem dresu v rdeči majici
Liverpoola postal idol generacije. Blissett pa … ne ravno. Za polovico cene, ki jo je Milan plačal Watfordu, so ga Italijani prodali nazaj v južni London, kjer je občasni reprezentant (zabil je hat-trick na debiju) tako kot kasneje pri
Bournemouthu nadaljeval z zelo spodobnim strelskim nizom. V zgodovino se je vpisal tudi z izjavo, da v Italiji ne glede na to, koliko denarja imaš, nikakor ne moreš kupiti kosmičev Rice Krispies.
Daniele Dichio (IZ: Queens Park Rangers/V: Sampdoria)
Kljub temu, da je Daniele Dichio veljal za solidnega napadalca - Queens Park Rangers kljub njegovim 12 prvoligaškim zadetkom v sezoni 1995/96 niso uspeli obstati med elito -, je bil klic Sampdorie leta 1997 precej presenetljiv. Na drugi strani je bil takratni trener genovskega moštva Sven-Göran Eriksson, v poslu pa je posredoval nogometašev oče Gianni, sicer mesar po poklicu. Eriksson je moral oditi kmalu po Dichievem prihodu, donedavni napadalec drugoligaškega angleškega kluba pa je za Samp zaigral dvakrat in zabil tudi dva gola, a nato odšel na posojo k Lecceju, kjer je prav tako zabil nekaj zadetkov. Kariero je sklenil pri Torontu FC in za trenutni klub Sebastiana Giovinca zabil sploh prvi gol ob vstopu kluba v ligo MLS, na isti tekmi je kasneje dobil še prvi rdeči karton. Še pred skokom čez lužo se je vrnil na Otok in igral za Sunderland, West Bromwich Albion, Derby County, Millwall in Preston North End, medtem ko je za navijače QPR za vedno ostal "Ditch", v prevodu jarek, kar pove dosti o tem, kakšno (ne)spoštovanje so gojili do tega Londončana italijanskih korenin.
Robert Jarni (IZ: Real Betis/V: Coventry City)
Eden izmed zlatih fantov bronaste reprezentance Miroslava Blaževića, ki je na SP 1998 v Franciji osvojila tretje mesto, je bil gotovo bočni branilec Robert Jarni. Njegov fantastičen zadetek Nemcem (njegov edini za Hrvaško) je morda najbolj odmeval, toda Jarni je v Franciji vknjižil celo kopico dobrih predstav, po katerih se mu je obetalo slovo od Betisa. Toda Sevillčani nepopustljivega Čakovčana nikakor niso hoteli prodati madridskemu Realu, zato je kraljevi klub našel primernega pajdaša v Coventry Cityju. Angleži so Betisu plačali 2,6 milijona funtov in nato Jarnija za 800.000 funtov višji znesek nemudoma prodali nazaj v Španijo, kjer ga je Real čakal odprtih rok. Sinje modri so lepo zaslužili za nekaj minut dela, navijači pa so se zgolj praskali po glavi in Jarnija nikoli niso videli v dresu svojega kluba. Čeprav je res, da je Hrvat dobro igral svojo vlogo in prišel na tekmo predsezone proti Espanyolu, nato pa (vsaj tako gre uradna razlaga) Anglijo zapustil, ker z življenjem v osrčju države ni bila zadovoljna njegova žena.
Ronnie O'Brien (IZ: Middlesbrough/V: Juventus)
Middlesbrough je bil navdušen. Irska je osvojila evropski naslov na turnirju do 17 let, toda v moštvu z Damienom Duffom, Richardom Dunnejem in Robbiejem Keaneom je ekipa z vzhodne angleške obale v Ronnieju O'Brienu prepoznala bodočega zvezdnika. A v dveh letih se ni uspel prebiti v prvi moštvo, Boro ga je leta 1999 poslal nazaj na nogometno tržnico, kjer pa je nato šokiral evropski velikan Juventus. 20-letniku, ki je bil praktično brez igralskih izkušenj med člani, je ponudil petletno pogodbo. O'Brien jo je seveda hitro podpisal in po tem, ko si je na pripravah delil sobo celo s kapetanom Antoniem Contejem, tudi odigral nekaj prijateljskih tekem, toda sledila je serija posoj v italijanskih nižjih ligah, na Škotskem in v Švici. Torinčani so pogodbo z njim razdrli leta 2002. Nesrečni otočan se je nato le našel v ameriški MLS, kjer je bil eden prvih bolj znanih Evropejcev, ki so orali ledino. Kljub hudem zlomu noge je postal prava legenda FC Dallas. V Teksasu se mu je rodil tudi sin. Poimenoval ga je Zinedean. Po svojem nekdanjem soigralcu.
Vampeta (IZ: Corinthians/V: Internazionale Milano)
Tudi Inter se je v slogu milanskega soseda (vsaj) enkrat grdo opekel. Nekdo, čigar vzdevek je sestavljen iz besed vampir in hudič, je brez dvoma nekaj posebnega, toda brazilski vezist Vampeta te posebnosti ni uspel pokazati na italijanskih zelenicah. 20-letnika je opazil PSV Eindhoven, ki je ob istem času brusil že slovitega Ronalda, a so njegovega rojaka Nizozemci posojali, med drugim tudi v domovino. Tam je s Corinthiansom postal državni in svetovni klubski prvak, Vanderlei Luxemburgo pa ga je uvrstil v državno reprezentanco s pojasnilom, da ga spominja na Rivelina in Dungo. Dobre predstave v izbrani vrsti so razburkale domišljijo predvsem v Italiji in Inter je bil tisti, ki je "nasedel" z okoli 15 milijonov evrov težko ponudbo (30 milijard starih lir). Tudi Ronaldo je o starem znancu iz kluba in reprezentance govoril z izbranimi besedami in začel je dobro, z zadetkom na superpokalni tekmi z Laziem (3:4), to pa mu je v bodoče morda bolj škodilo kot koristilo.
Apetiti so še zrasli, toda Vampeta se nikakor ni znašel v kaotični situaciji, v kateri se je nahajal milanski klub. Trener Marcello Lippi ga je zapustil takoj po začetku sezone, pod Marcom Tardellijem pa sploh ni igral. V javnosti je ostro kritiziral (med drugim) tudi predsednika Massima Morattija, klub pa ga je pozimi zamenjal za Stephana Dalmata (Paris Saint-Germain). A tudi v Parizu brazilskemu virtuozu ni bilo po godu, nato je udarila še njegova žena, ki ga je obtožila družinskega nasilja, po igranju v domovini in Kuvajtu pa se je vrnil domov, kjer je še vedno prvi nogometaš, ki je poziral za naslovnico revije homoseksualcev, opažali so ga tudi na paradah ponosa ...
Claudio Caniggia (IZ: Atalanta/V: Dundee)
Legendarni Argentinec Claudio Caniggia, ki je poleg domačih velikanov River Plata in Boce Juniors do leta 2000 zamenjal že več evropskih velikanov (Benfica, Roma), se je takrat odločil za skok v neznano. Po povratku iz domovine, kjer je tri leta s številnimi premori (tudi zaradi samomora svoje mame) igral za starega rivala Boco, se je v Serie B pri Atalanti zdelo, da je s Caniggio konec. Kaj so si ljudje šele mislili, ko je postalo jasno, da bo okrepil škotski Dundee! Toda prijateljstvo s trenerjem Ivanom Bonettijem je pretehtalo in 34-letni Južnoameričan je hitro postal idol navijačev obalnega prvoligaša in je do danes eden najboljših nogometašev, ki so kadarkoli igrali na severu Otoka. Tam je nastopal tudi za glasgowskega velikana Rangers in se vpisal v tamkajšnjo folkloro (med drugim) z zadetkoma v dveh finalih ligaškega pokala, tudi proti največjemu tekmecu Celticu.
Thomas Gravesen (IZ: Everton/V: Real Madrid)
Po tem, ko je moral Claude Makelele kljub mojstrstvu na položaju zadnjega vezista, ki ga je naredil za svojega, v skladu z neskončno modrostjo predsednika Florentina Pereza oditi, so se pri Real Madridu v sezoni 2004/05 vseeno odločili, da potrebujejo nogometaša na tem položaju. Izbor je padel na danskega robustnega vezista Thomasa Gravesena, ki se v ničemer ni skladal z zgodovino takrat še devetkratnih evropskih prvakov. Začel je dobro, z zadetkom na eni svojih prvih tekem proti Espanyolu, toda Real je bil v krizi, navijači pa so ga ob protestih proti trenerju Luxemburgu, športnemu direktorju Arrigu Sacchiju in predsedniku Perezu izbrali za eno glavnih tarč, medtem ko je pogosto sedel na klopi. Pod novim trenerjem Juanom Ramonom Lopezom Carom je sicer začel malce bolj redno igrati, njegov konec pa je napovedal pretep z Robinhom na pripravah pred kasneje šampionsko sezono pod Fabiem Capellom. Gravesen je odšel v Celtic, pri katerem je (skupaj s posojo pri Evertonu) leta 2008 zaključil kariero. Pred leti so mediji poročali o tem, da je postal uspešen poslovnež v Las Vegasu.
Bebe (IZ: Vitoria de Guimaraes/V: Manchester United)
Tisti, ki ne naredi nobenih napak, ne naredi nič, se glasi stari rek, ki velja tudi za velikana med trenerji, kakršen je bil Sir Alex Ferguson. Škot je z izborom igralcev kar nekajkrat pregovorno brcnil v temo, Cristiana Ronalda pa je denimo pripeljal šele ob dolgotrajnem prigovarjanju varovancev. Po Klebersonu, Ericu Djembi-Djembi in ostalih se je Škot vnovič opekel poleti leta 2010, ko je zgolj na priporočilo enega izmed oglednikov pripeljal neznanega napadalca Bebeja. Kasneje se je izkazalo, da gre za nekdanjega brezdomca, ki ga je po dobri sezoni v drugi ligi pri Estreli po prihodu k Vitorii bojda lovili tudi madridski Real. Bebe je pred časom tudi sam priznal, da je mislil, da gre za šalo, ko je izvedel za ponudbo Uniteda (okoli devet milijonov evrov), rojstni kraj Luke Zahovića pa je zapustil po vsega nekaj tednih predsezone. Fergusonu se eden najbolj bizarnih prestopov vseh časov ni posrečil, Bebe je sicer uspel zabiti en gol v dresu angleškega velikana, nato pa izginil z zemljevida. Leta 2014 se je nenadoma pojavil v vrstah Benfice, zdaj pa že dve leti zelo redno igra v španski La Ligi (Cordoba in Rayo Vallecano).
Dario Conca (IZ: Fluminense/V: Guangzhou Evergrande)
Kitajski klubi so podirali rekorde v zadnjih prestopnih rokih, toda leta 2011 je nogometni svet osuplo prebiral novice o potezi Guangzhou Evergrandea, ki je Argentinca spremenil v enega najbolje plačanih športnikov sploh. Med nogometaši je vezist brazilskega Fluminenseja pri kitajskem velikanu imel tretjo najvišjo plačo na svetu (okoli 10,4 milijona evrov na leto) in medtem, ko so pregrešno dragi prestopi na Kitajsko zdaj že del vsakdana, je bil to pred leti seveda velik šok. Abel Braga, kije dvakrat uradno najboljšega nogometaša brazilske lige takrat vodil v Riu de Janeiru, je medijem priznal, da je to velika priložnost zanj in za klub, glede na to, da si bo v dveh letih in pol skupaj z družino "preskrbljen do konca življenja". Že takrat vodilni Guangzhou je okrepljen s Conco, ki je prišel sredi sezone, osvojil prvi državni naslov, nato pa leta 2013 tudi azijsko ligo prvakov. Argentinca je večkrat vleklo nazaj v Fluminense, kljub nemirnemu odnosu s klubom (kaznovan je bil zaradi kritiziranja predhodnika Marcella Lippija) pa mu je pomagal še do številnih uspehov na domači sceni. Kasneje se je res vrnil v Fluminense, a je zdaj spet na kitajskem – kot član šanghajskega SIPG.
Edgar Davids (IZ: prost igralec/V: Crystal Palace in Barnet)
Na stara leta je
Edgar Davids pokazal, da ni prav nič odvisen od zvezdništva, ki ga je bil tako vajen še kot član evropskih velikanov Ajaxa, AC Milana, Juventusa, Barcelone, Tottenhama in milanskega Interja. Že po tem, ko je kratek čas nastopal za
Crystal Palace, je izjavil, da je bilo igranje v Londonu ena najboljših izkušenj njegovega življenja, čeprav je takratni drugoligaš dobil le eno od šestih tekem z njim na zelenici. Toda po dveh letih pokoja je še enkrat presenetil. Kot igralec s trenerskimi pooblastili je prevzel vodenje
Barneta, zadnje ekipe četrte angleške lige. Postal je kultna figura in enkrat odmevno poslal
klubski avtobus po 36 navijačev "čebel", ki so med potjo na tekmo ostali ujeti na avtocesti. Toda vse le ni bilo tako rožnato, Barnet je izpadel iz profesionalne druščine, Davids pa je bil na prvih osmih tekmah
sezone 2013/14 kar trikrat izključen. Ob izteku sezone je odstopil in precej neslavno zapustil severni London.