(foto: Posnetek zaslona)
Komentar: Je bila Mehika oškodovana? Harry Kane je soigralcu podal z roko!
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Če boste spremljali britanske medije, boste imeli občutek, da se v Izraelu in Palestini ne dogaja nič posebnega, nič posebej omembe vrednega, vsekakor nič, kar bi bilo treba z grozo obsojati. In podoben princip ti isti »svobodni« mediji aplicirajo tudi na angleško nogometno reprezentanco in kultno tekmo na štadionu Azteca v mehiški prestolnici.
Mantra britanskih medijev je preprosta: če se dejstva ne skladajo z zgodbo, ki jo hočejo predstaviti širši javnosti, toliko slabše pač za dejstva.
Ob vsem tem začne človek dvomiti v lastne oči. Ko je Angliji naklonjeni avstralski sodnik iranskega rodu pokazal za belo točko po približno uri igre na Azteci, ker je mehiški vratar Rangel v kazenskem prostoru podrl Gordona, se mi je že takoj zdelo, da nekaj ni čisto v redu. Posnetek je pokazal, da se je žoga Gordonu odbila idealno v noge od roke Harryja Kanea.
Toda VAR ni posredoval. Zato sem pomislil, da sem mogoče narobe videl. Kako lahko nekdo v sodobnem nogometu poda z roko, pa VAR tega ne opazi. Smo šli nazaj v leto 1986? In potem sem naslednjega dne poslušal in prebiral britanske medije. In nikjer ni Kaneova »božja roka« omenjena niti z besedico. In če mediji nečesa ne omenijo, se to ni zgodilo. Tudi v uradnem povzetku tekme na strani FIFE, tega dogodka ni. Incident z enajstmetrovko je prikazan šele delček sekunde preden Rangel podre Gordona, kot da je žoga od njega prišla kar sama od sebe.
Pomislil sem, da sem nor. Da imam privide. Da se mi je vse skupaj samo zdelo. Dejansko sem šel še enkrat pogledati celotno sekvenco dogodkov, ki so privedli do enajstmetrovke. In še enkrat videl, kar sem videl že prvič. Branilec Edson Alvarez je odbil žogo v roko Harryja Kanea, od njegove roke pa se je odbila na pot Gordonu, ki ga je nato vratar zrušil.
Meni se zdi to fascinantna zgodba. Štiri desetletja bo božji roki Diega Armanda Maradone, so Angleži na istem prizorišču dobili svojo božjo roko. Ta gol je namreč odločil tekmo. Brez tega gola bi bilo to srečanje povsem drugačno. Naslov »Božja roka Harryja Kanea« se ponuja sam od sebe.
Ampak britanskim režimskim medijem se to ne zdi omembe vredno. Ker bi jih morda prikazalo v negativni luči? Vedno so tako glasno jokcali o tistem golu Maradone, bili moralno vzvišeni o tem, kakšen goljuf je. Peter Shilton še do danes ni pozabil tega. Zdaj pa so oni imeli korist od »božje roke« in o tem niti ne pisnejo. Popolna tišina. Ni se zgodilo. Ne obstaja. Žoga se je na pot Anthonyja Gordona odbila od redkega zraka na skoraj 2500 metrih nadmorske višine.
Če bi bila situacija obratna in bi Mehičani dobili enajstmetrovko v takšnih okoliščinah, se vreščanje o grozni krivici ne bi poleglo do sodnega dne. Posnetek bi secirali s kirurško natančnostjo in analizirali vsak kader posebej. Cele kolumne bi bile napisane o tem, zakaj VAR ni opozoril sodnika, da je nekdo igral z roko.
Če bi šlo samo za nogomet, potem konec koncev to ignoriranje dejstev niti ne bi bilo tako tragično. Toda ta pristop se uporablja tudi pri zelo, zelo resnih in tragičnih stvareh.
Ampak živimo v postresničnem svetu, v svetu, ki si ga celo George Orwell ne bi mogel zamisliti. Vseeno pa se zdi njegov stavek o škornju na človeškem obrazu iz romana 1984 zelo preroški: »Če si želiš predstavljati prihodnost, si zamisli škorenj, ki tepta človeški obraz – za vedno.«
Edina resnica je resnica v režimskih medijih. Božje roke ni bilo. O čem sploh govoriš, človek? Kakšna roka? In tako kot Winston v romanu 1984 je najbolje, da se čim prej sprijaznite s tem in si priznate, da ljubite Velikega brata.