Claudio Ranieri (foto: Getty Images)
Zaključuje se zadnja epizoda v dolgi in uspešni trenerski karieri Claudia Ranierija.
Težko je prešteti vse velike klube, ki jih je v svoji trenerski karieri vodil Rimljan Claudio Ranieri. Po skromnih začetkih pri nižjeligaših je leta 1988 začel v Cagliariju. In zdelo se je, da je leta 2024 tudi zaključil v Cagliariju, tako da je sardinsko moštvo rešil pred izpadom. Vmes je bil povsod: Napoli, Fiorentina, Valencia, Atletico Madrid, Chelsea, Valencia, Parma, Juventus, Roma, Inter, Monaco in seveda Leicester City, s katerim mu je uspelo nemogoče. Potem pa še Nantes, Fulham, še enkrat Roma, Sampdoria, Watford in labodji spev na Sardiniji.
Pri 73 letih je oznanil, da je bilo dovolj. Da je čas za upokojitev in počitek. Vse lepo in prav. S tem, ko je rešil že odpisani Cagliari je spisal še eno čudežno zgodbo, ki se je zdela kot primerno zadnje poglavje, primeren zaključek, primerno finale grandiozne kariere.
Toda njegov klub, njegova ljubljena Roma, klub za katerega je navijal od otroštva, se je medtem znašel v hudih težavah. Ameriški lastniki, The Friedkin Group, kot večina drugih ameriških špekulantov, ki poskušajo nekaj zaslužiti v evropskem nogometu, ne razumejo ravno te bizarne evropske igre, tega nenavadnega športa, ki je veliko več kot šport, tega družbenega fenomena, ki presega njihove koncepte dojemljivega v športnem poslu.
Dan Friedkin in njegovi svetovalci so se lani preprosto morali znebiti toksičnega Joseja Mourinha, čeprav so vedeli, da je "zlobni vrač" v zadnjih treh letih začaral navijaško bazo, ki ga je ljubila kljub temu, da je bil samo še karikatura samega sebe. Ker so vedeli, da ta poteza ne bo dobro sprejeta, so poskušali jezne množice pomiriti tako, da so portugalskega šamana črne magije zamenjali z "enim od njih", sinom volkulje, Romanistom od glave do pete, svetnikom in ikono Danielejem De Rossijem.
To sploh ni bila neumna poteza. Znebili so se napornega in izpetega Mourinha, ki je šel svojo toksično črno magijo izvajati v Istanbul in dali navijačem njihovega ljubljenca, ki so ga preprosto "morali" sprejeti z ljubeznijo. S tem so si kupili nekaj miru v tem nemirnem mestu, ki nikoli ne spi in ki svoj najljubši klub spremlja z bolestno obsesivnostjo, ki je značilna za južni del Italije, toda v večnem mestu, ki je veliko večje od Neaplja, Salerna, Barija in podobnih mest, je lahko izredno zadušljiva.
Potem ko so Friedkini De Rossiju poleti pripeljali igralce, ki jih je želel, da je lahko sestavil ekipo po lastnem okusu, so ga po vsega štirih (!) tekmah odpustili. In to je bil greh, ki ga rimski ultrasi niso mogli odpustiti. To je bila velika napaka. Ne samo da so odpustili ljubljenega Mourinha, zdaj so odpustili še oboževanega De Rossija. Stvari pa so še poslabšali, ko so namesto njega na klop posadili nesrečnega Ivana Jurića, ki je sicer povsem spodoben trener in je v preteklosti dobro delal pri Genoi, Veroni in Torinu, toda rimske množice niso bile pri volji, da sprejmejo povprečnega outsiderja, potem ko so jim Friedkini v kratkem času odpustili dve ikoni.
Jurić se pričakovano v tem brbotajočem kotlu ni znašel. Rezultati so bili obupni, ultrasi so protestirali, Rim je, če lahko malo pretiravamo, gorel kot v Neronovem času. Friedkini so dojeli, da Roma ni neka smešna ameriška franšiza, s katero lahko kot lastnik počneš kar hočeš. Dojeli so svojo veliko napako, po hitrem postopku odpustili še Jurića in se zatekli nazaj k populizmu. Pred besom razjarjenega plebsa jih je lahko rešil samo en človek – Don Claudio.
Ranieri seveda ni mogel zavrniti svoje ljubljene Rome. Vrnil se je iz zasluženega pokoja in pogumno stopil na krvavi pesek Koloseja, med leve in do zob oborožene gladiatorje. Razbite rimske legije so bile šele na 12. mestu na lestvici, samo štiri točke od cone izpada. Toda Don Claudio je brez razmišljanja prečkal Rubikon in rekel: "Kocka je padla."
Začetek je bil vse prej kot lahek. Prvi dve ligaški tekmi proti Napoliju in Atalanti je izgubil, vmes pa je iz Londona prinesel točko po remiju s Tottenhamom v ligi Europa. Po zmagi nad Leccejem je sledil poraz proti Comu in zdelo se je, da bo "novo" zadnje poglavje njegove kariere precej stresno in neuspešno.
Toda Ranieri je vedel kaj dela. Stari lisjak ni ideolog, ki bi na vsak način svoj koncept igre vsilil moštvu, ne glede na to, ali profil igralcev temu odgovarja ali ne. Ranieri je v svoji dolgi in uspešni karieri vedno najprej pogledal, kaj ima, nato pa se je odločil, kako igrati. In ta njegov pristop je začel po uvodnih težavah delovati. Odpisana in skoraj smrtno ranjena rimska volkulja je začela gristi. Don Claudio je začel zmagovati.
V ligi Europa sicer ni šlo tako gladko in je moral na koncu priznati poraz proti Athleticu iz Bilbaa, v Serie A pa je nanizal neverjetno serijo tekem brez poraza. Brezciljna in zmedena ekipa je dobila Ranierijev pečat, postala je resna, hrabra, organizirana in – nepremagljiva. V tej seriji dobrih rezultatov pa seveda izstopa velika zmaga proti osovraženemu mestnemu rivalu Laziu, ki ga je Roma premagala z 2:0, kar je bila že Ranierijeva peta zmaga na Derbiju della Capitale. Petkrat je vodil Giallorosse proti Laziu in petkrat zmagal. Povratna tekma se je aprila končala z 1:1, tako da je Ranieri ostal neporažen tudi na šesti tekmi proti sinjemodrim.
Čeprav je seveda mestni derbi izredno pomemben za stanje duha v klubu, pa je bil Ranierijev glavni dosežek stabilnost. Ekipa, ki je bila ob njegovem prihodu čisto pri dnu, je zdaj v povsem enakovrednem boju za uvrstitev v ligo prvakov. Kdo bi si to drznil napovedati novembra lani, ko je 73-letni Don Claudio prišel iz pokoja in dobil v roke razbito in demoralizirano vojsko težko ranjenih gladiatorjev na smrtni postelji.
Ranieri vztraja, da je to njegova zadnja sezona, klub pa že intenzivno išče trenerja za naslednjo sezono. Kdorkoli ga bo nasledil, bo stopil v zelo velike čevlje.