Lamine Yamal, Marcus Thuram (foto: Getty Images)
Kako potegniti črto pod eno najboljših tekem lige prvakov v zadnjih letih? Faktorjev razpleta je bilo veliko, a eden ključnih je bil Simone Inzaghi in njegov načrt za rušilno Barcelono.
V torek zvečer smo v eni od kultnih katedral italijanskega nogometa, na mitskem San Siru, gledali tekmo, ki bo z leti prav gotovo dosegla prav tako mitski status. Gledali smo dvoboj dveh evropskih gigantov, ki že (pre)dolgo čakata na nov naslov evropskega prvaka. Inter že 15 let, Barcelona okroglo desetletje. Gledali smo dvoboj dveh zelo različnih nogometnih filozofij, dveh fascinantnih trenerskih mislecev, dveh skoraj diametralno nasprotnih ideologov.
Na eni strani fleksibilni Simone Inzaghi, na drugi rigidni Hansi Flick.
Na eni strani neoborožena vojska Katalonije, mes que un club, simbol katalonskega naroda, otrok katalonske buržoazije, ki je v zadnjih dveh desetletjih prerasel lokalne okvire in postal globalni fenomen, šolski primer globalizacije in komercializacije nogometa.
Na drugi strani klub milanskega srednjega sloja, ki je že davno prerasel te okvire. Klub, ki je prvi v Italiji sprejel svetovljanski internacionalizem, ki mu je dal ime. Ob Juventusu in Milanu član nedotakljive svete trojice italijanskega nogometa, treh gigantov, ki edini na apeninskem škornju presegajo zakoreninjeni italijanski campanilismo.
Za splošno nogometno javnost je bila Barcelona v tem dvoboju v vlogi favorita, strokovnjaki pa so bili upravičeno mnenja, da so možnosti izenačene. Inter je namreč kljub padcu forme v zadnjem obdobju točno takšna ekipa, ki ji katalonski način igre izredno odgovarja.
Simone Inzaghi je vse prej kot v kalup ujet ideolog, ki prisega na samo en način igre. Je eden najbolj unikatnih in izvirnih trenerjev zadnjega desetletja, ki je sposoben svoje moštvo prilagoditi vsakemu nasprotniku. Dobro se počuti v dominantni vlogi z veliko posesti, prav nič pa mu ni težko igrati v nizkem bloku, čakajoč na protinapade. Za vsako situacijo ima pripravljen dodelan scenarij.
Hansi Flick ima povsem drugačen pristop. Njegova Barcelona bo ne glede na nasprotnika vedno igrala ofenzivno, s samomorilsko visoko zadnjo linijo, visokim tempom in veliko podajami. Tega ne bo spremenil v nobenem primeru, ne glede na to, kdo mu stoji nasproti in kako se odvija potek tekme.
Oboje je seveda povsem legitimen pristop, toda včerajšnja tekma je pokazala, da je taktična fleksibilnost in zmožnost prilagajanja vendarle nekoliko bolj praktičen način igranja nogometa na najvišjem nivoju, ko odloča vsaka malenkost.
Prvi polčas je bil šolski primer dominantnih Nerazzurov, drugi del klasična oblika njihove reaktivne defenzivne različice. Barca pa je kljub mladosti ekipa, ki lahko vedno dvigne nivo svoje igre ne glede na okoliščine in težavnost položaja. Inzaghi prav gotovo ni želel drugega polčasa odigrati tako, kot ga je, v to ga je prisilil Flick. Kakšna druga ekipa bi se težko primerno odzvala na kolaps in preobrat, Inter pa je kljub utrujenosti in pešanju v Serie A neverjetno mentalno močan. Tudi ko ne gre vztraja, grize in išče.
Barça pa trenutno deluje kot zelo mlada in naivna ekipa, deloma zaradi Flickove taktike, deloma zato, ker dejansko je mlada in naivna ekipa. Genialni mladci Lamine Yamal, Pedri in Cubarsi so seveda dodana vrednost in prihodnost Barcelone, po drugi strani pa se izkušenj in rutine ne da ponarediti.
La Masia je hrbtenica in temeljni kamen Barcelone, odkar se je v začetku devetdesetih Johan Cruyff nekega lepega dne odpravil gledat B ekipo in je "odkril" Pepa Guardiolo, za katerega so mladinski trenerji trdili, da je premajhen in prepočasen. Od takrat naprej se je produkcija lastnih igralcev v Kataloniji dvignila do neverjetnih višav, ki jih ne dosega nobena druga nogometna šola v Evropi.
Interjeva primavera nikoli ne bo proizvedla toliko izvenserijskih mulcev. Toda v tem divjem, nepredvidljivem milanskem večeru nista odločala mladostni zanos in božanski talent, odločale so izkušnje, mentalna moč, pragmatičnost in jeklena nepopustljivost.
Odločilo je to, da je Inzaghi bolj pragmatičen in bolj prilagodljiv trener od Flicka. Da se v situacijah, ko je treba spremeniti tok tekme, znajde precej bolje. Odločilo je to, da je genialni Lamine Yamal zadel vratnico, nepopustljivi Francesco Acerbi pa mrežo. Odločili so centimetri. In kljub trem prejetim golom, je odločila trdnejša obramba. Frattesijev zmagoviti gol je zakrivila Barcelonina neodločna, utrujena, zmedena obramba, ki mu je pustila mnogo preveč prostora za zaključek.
Nekaj na koncu mora odločiti, saj na žalost ne moreta obe ekipi v finale. In tako je šla v finale mentalno stabilnejša in srečnejša ekipa. Ampak srečo si je treba zaslužiti. In Inter si jo je.