David Sualehe (foto: Aljoša Cankar)
Olimpija se je naučila igrati v Evropi in današnji obračun proti Sheriffu je bil skoraj šolski primer tega, kako lahko slovenska ekipa v Evropi pride do uspeha.
Olimpija in Evropa sta se dolga leta – kaj leta, kar celo desetletje – gledala postrani, a vseeno drži, da je še tako trpek poraz izkušnja, ki bo nekoč in nekje prišla prav. Olimpija je že lani naredila velik preskok z zmago proti Ludogorcu, v letošnji evropski sezoni pa je presegla pričakovanja in demantirala vse prej kot pozitivno ozračje, ki je vladalo okoli kluba pred pričetkom nove sezone.
Ljubljančani so že proti Polissyi doma odigrali izredno odgovorno, zrelo in na cilj osredotočeno tekmo, danes pa so to predstavo še nadgradili in to proti nasprotniku, ki ima ne glede na silne oscilacije igralskega kadra v evropskih pokalih.veliko debelejšo kožo.
Ali ima Olimpija nos pri izbiri trenerjev ali le srečo, je stvar interpretacije, a že v zelo zgodnji fazi sezone je moč videti in slutiti, da je bilo imenovanje Victorja Sancheza zadetek v polno.
Olimpija pod njegovim vodstvom deluje organizirano, čvrsto, igra v visokem ritmu, predvsem pa je izredno stabilna v zadnji vrsti – ne Polissya ne Sheriff si v Stožicah nista priigrala niti ene omembe vredne priložnosti za gol.
Sanchez je sprejel nekaj odločitev, ki so precej spremenile podobo celotne ekipe. Na desni bok je vrnil Jorgeja Silvo, vdahnil je novo življenje že odpisanima Redi Boultamu in Pedru Lucasu (Brazilec je danes najbrž odigral celo svojo najbolj markantno tekmo v Ljubljani), pravi izum pa je bil 19-letni Dino Kojić, s katerim je marsikomu tudi drugod po Sloveniji dokazal, da velja verjeti v mlade in jih preizkusiti tudi tedaj, ko bi logika govorila drugače.
Mladi asi se ne kalijo v zadnjih petnajstih minutah prvenstvenih tekem ali na anonimnih derbijih brez izrazitega športnega motiva, kalijo in razvijajo se točno na takšnih tekmah, kakršno je Olimpija odigrala danes. In dobila potrditev, da ima v Kojiću več kot le naključnega upa, ki pride in gre.