Anton Čeh je bil izjemen nogometaš, njegov sin Aleš pa je bil kapetan slovenske reprezentance. (foto: pigac.si)
Anton Čeh je bil eden prvih zvezdnikov slovenske nogometne lige in nekdo, ki je s prestopom iz Maribora v Olimpijo dvignil ogromno prahu.
Pred nekaj dnevi nas je pretresla žalostna novica, da nas je zapustil eden najboljših slovenskih nogometašev iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, Anton Čeh, ki je pustil globok pečat v obeh naših največjih klubih, Mariboru in Olimpiji. Rodil se je 16. januarja 1943 v Mariboru, kjer je začel svojo nogometno pot pri Železničarju. V NK Maribor je prestopil ob ustanovitvi kluba, star rosnih 18 let. V sezoni 1960/61 je sodeloval pri zmagi vijoličastih v slovenski conski ligi, nato pa se je v naslednjih štirih letih v majici Maribora uveljavil kot eden najboljših nogometašev v drugi zvezni ligi-zahod.
Od sezone 1962/63 do sezone 1964/65 sta bila Olimpija in Maribor rivala v drugi zvezni ligi. Njuni derbiji so bili vsakič vrhunec sezone. Čeh je izpustil samo prvega, septembra 1962, na vseh ostalih pa je bil pomemben člen mariborskega moštva. S svojimi igrami na drugoligaškem nivoju si je zaslužil tudi vpoklic v jugoslovansko B reprezentanco. Za Maribor je v obdobju 1960-65 odigral 113 tekem in dosegel 17 golov.
Ko se je Olimpija leta 1965 uvrstila v prvo zvezno ligo, se je njen trener Branko Elsner dobro zavedal, da za igranje na najvišjem nivoju potrebuje kvalitetne okrepitve. In eno od njih je našel v vezistu Maribora – Antonu Čehu. Ko so slišali, da Olimpija "steguje lovke" po enem od njihovih najboljših igralcev, so bili pri Mariboru seveda vse prej kot navdušeni.
Mariborčani so bili jezni že zaradi poskusa "pobega" Tomislava Prosena v zagrebški Dinamo, Čehov prestop v Olimpijo pa je bil kaplja čez rob. Organizirali so tiskovno konferenco, na kateri so predsednik Srečko Koren, tehnični vodja dr. Kurt Welle in vodja propagandne službe Ivan Fišer ostro odzvali na poskuse njihovih igralcev, da zapustijo klub. To je bilo seveda davno pred uvedbo Bosmanovega pravila, ko nogometaš tudi, ko mu je potekla pogodba, ni mogel samovoljno zapustiti kluba.
"Poudarim naj, da smo skušali z igralci, ki jim je potekla pogodba še pred prestopnim rokom podaljšati sporazum, vendar nam to ni uspelo," je povedal predsednik Koren. "Uspelo nam je lani, ko sta podpisala Pirc in Arnejčič, upali pa smo, da bo tako tudi s Čehom in predvsem s Prosenom. Torej če povem po resnici, sta oba dokaj nešportno izsiljevala klub z vsotami, ki v jugoslovanskem nogometu niso dovoljene. Problematično je bilo zlasti s Prosenom, ki je že v zgodnji pomladi zahteval nekaj milijonov."
Jezni predsednik je nadaljeval: "S Čehom je morda še huje, ker odhaja h klubu, s katerim smo do zdaj nenavadno uspešno sodelovali. Pripomniti je treba, da je NK Maribor ob vstopu v drugo zvezno ligo sklenil z ljubljansko Olimpijo nekakšen gentlemanski sporazum, ki obema preprečuje zamenjavo igralcev. Zdaj, ko so se Ljubljančani uvrstili v višji kakovostni razred, pa se je položaj spremenil. Zanimivo je, da smo Čehu zagotovili šolanje, da je ta igralec zrasel v Mariboru in da smo mu pripravljeni dati celo kompletno stanovanje, če bi ostal. Toda pred kratkim smo dobili iz Ljubljane brzojav, v katerem je bilo navedeno novo stanovanje Antona Čeha: Ljubljana, Vodovodna 20. Vsakomur je jasno, da so to prostori Olimpije, jasno pa je tudi, da bo Olimpija za Čeha plačala visoko odškodnino."
Ker je Olimpija ob istem času Mariborčanom "speljala" tudi nogometaša ptujske Drave Jožeta Hadlerja, je Koren razočarano dodal: "Ne vem, če je kakšen komentar tu sploh potreben, ne bo pa nič čudnega, če bomo v kratkem prekinili prijateljske odnose z Ljubljančani."
Ker pa se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, so se že nekaj dni po tej odmevni tiskovni konferenci sestali predstavniki obeh klubov, se pogovorili in dosegli sporazum. "Na sestanku so sklenili, da bosta NK Maribor in NK Olimpija tudi v prihodnje sodelovala in spoštovala medsebojne dogovore, 'zadeva Čeh' pa je bila tako likvidirana," so zapisali v Poletu.
Ker je Čeh kot član državne B reprezentance prerasel drugoligaške okvire, je bila njegova želja, da bi nastopal v prvi ligi. Poleg tega se je vpisal na Visoko šolo za telesno kulturo na Kodeljevem, tako da je bil prestop v Ljubljano deloma motiviran tudi z njegovimi študijskimi ambicijami. Potem ko sta se kluba sporazumela, se je lahko priključil pripravam Ljubljančanov.
Debitiral je že v prvem krogu, ko je Olimpija v Šiški (Bežigrad so prenavljali) pred 8000 gledalci premagala mostarski Velež s 3:0 in na najboljši možni način začela prvoligaško sezono. V prvi polovici sezone se je sicer nekoliko lovil, vendar trener Elsner ni dvomil o njegovih kvalitetah, ko je v začetku leta 1966 dejal: "Nad Čehom so nepoučeni gledalci obupavali in dvomili v njegove kvalitete. Res je, da je šele ob koncu sezone prišel v zadovoljivo formo in pokazal svoje sposobnosti. S tem je potrdil zaupanje in naše analize o vzrokih krize. Izredna vzdržljivost in moč ter ostra, zares moška igra, so njegove največje odlike."
Pri Olimpiji je ostal naslednjih šest let, do konca sezone 1970/71. Svojo zadnjo tekmo v zelenem dresu je odigral 27. junija 1971 proti Hajduku v Splitu pred 35.000 gledalci. V tem času je zbral 92 uradnih nastopov in dosegel 6 golov.
Leta 1968 se mu je rodil sin Aleš, ki je šel po njegovih stopinjah in je v marsičem celo presegel očeta, saj je kot kapetan Katančeve "zlate generacije" s slovensko reprezentanco nastopil na evropskem prvenstvu leta 2000 in svetovnem prvenstvu leta 2002. Prve nogometne korake pa sta pri Olimpiji naredila tudi njegova vnuka Tim in Mark.
Lahko rečemo, da je Tone Čeh kot začetnik nogometne dinastije pustil najgloblji pečat v slovenskem nogometu, primerljiv z dinastijo Elsner. Naj počiva v miru.