
(foto: //)
Ideja o lepi igri (joga bonito) še danes navdušuje svet in je znameniti brazilski nogometni "podpis". Prvi stik z brazilskim nogomet je Slovenija dobila leta 1975.
Brazilija je brez dvoma ena najbolj nogometnih, če ne celo najbolj nogometna dežela na svetu. Nogomet je tam nacionalna obsesija, družbeni fenomen, ki pomeni veliko več kot le športno igro. Največja južnoameriška država je "proizvedla" neskončno serijo vrhunskih igralcev, ki so s svojim lucidnim, umetniškim načinom igranja nogometa razburkali domišljijo celega sveta. Leonidas, Garrincha, Pele, Socrates, Zico, Ronaldo, Ronaldinho, Neymar in mnogi drugi so ponesli idejo o
lepi igri (jogo bonito) v svet. Zato so bili Brazilci vedno dobrodošli gostje. Njihova reprezentanca in klubi so skozi zgodovino odigrali veliko spektakularnih prijateljskih tekem po vsem svetu.
V
Jugoslavijo, natančneje Zagreb, je brazilska reprezentanca, z magičnim Leonidasom na čelu, prišla že leta 1938. Z Građanskim so odigrali 0:0. V šestdesetih je bil Pelejev
Santos eden najbolj zaželenih gostov na svetu. Kadar niso igrali domačega prvenstva, so bili po raznih turnejah. Leta 1969 so se ustavili tudi v naši soseščini. Odigrali so tekmi v Zagrebu in Kruševcu.
V Slovenijo pa jih dolgo ni bilo. In tudi, ko so prišli, to ni bil slavni
O Selecao, ali kateri od klubskih velikanov (Flamengo, Fluminense, Corinthians, Palmeiras ipd.), pač pa je bila prva brazilska nogometna ekipa, ki je gostovala na sončni strani Alp, dokaj obskurni univerzitetni klub iz prestolnice Brasilia:
CEUB (Centro de Ensino Unificado de Brasília). Ta klub se je junija 1975 v sklopu svoje evropske turneje ustavil v Ljubljani in se za Bežigradom pomeril z Olimpijo.
Rumeno-modri klub, ki je bil ustanovljen šele leta 1968, leta 1973 pa je osvojil naslov regionalnega prvaka Zveznega distrikta (Distrito Federal), je pred tekmo z Olimpijo premagal Atletico Madrid z 1:0 in Strasbourg s 4:1, na Reki pa je doživel poraz z 0:3. Najbolj zveneče ime je bil mladi vratar
Paulo Vitor, ki je bil kasneje tudi brazilski reprezentant, najgloblji pečat pa je pustil pri velikanu Fluminenseju, za katerega je v obdobju 1981-88 odigral kar 463 tekem. Od ofenzivnih igralcev so sta bila najbolj znana Ivanir in Toninho, od defenzivnih pa Nene.
Brazilci so Slovenijo obiskali v času reprezentančnega premora, ko se je jugoslovanska izbrana vrsta (za katero je igral tudi
Danilo Popivoda) pomerila z Nizozemci v Beogradu. Tudi brez svojega reprezentanta je imel trener Olimpije Slavko Luštica na voljo kvalitetno zasedbo, ki je bila v tekmovalnem ritmu. Poleg tega je na tej tekmi prvič po težki poškodbi zaigral veliki
Vili Ameršek, ki je zaradi zloma noge počival kar osem mesecev.
Na bežigrajskem štadionu se je 1. junija 1975 ob 17. uri zbralo 4000 gledalcev, ki so videli odmevno zmago zeleno-belih z 2:0. Olimpija je nastopila v standardni postavi, ki je največje breme nosila tudi v državnem prvenstvu: na golu je bil Ante Sirković, v obrambi Slobodan Dogandžić, Dragi Hristovski, Zdenko Iskra in Stevan Samatović, v vezni liniji Vito Dimitrijević, Tomo Prosen, Vukadin Lalović in Vili Ameršek, napadalca pa sta bila Goran Jurišić in Tone Rožič.
"
Sloviti gostje in domača enajsterica, ki igra v zadnjem času v zelo dobri formi, sta priredili gledalcem prijetno nogometno popoldne. Gostje, v čigar vrstah nastopajo trije reprezentantje in dva kandidata za brazilsko reprezentanco, so značilni predstavniki brazilskega oz. latinskega nogometa," je v Delu zapisal Bojan Kavčič. "
Odlikovali so se predvsem z odločnimi in hitrimi podajami, izrednim obvladanjem žoge, zapiranjem prostora ter duhovitimi akcijami, kot strelci pa se niso izkazali. Olimpija ni igrala podrejene vloge. Pred odmorom so bili zeleno-beli občasno celo boljši."
V prvem polčasu sta lepi priložnosti zapravila elegantni Ameršek in hitri Rožič, ki je brazilski obrambi povzročal največ težav. Na drugi strani se je izkazal Ivanir, ki je s čudovitim preigravanjem ušel Samatoviću in s kakih petnajstih metrov sprožil za las mimo gola. V drugem polčasu je bila Olimpija še pogumnejša in to se ji je obrestovalo. Poleg tega sta oba trenerja opravila številne menjave, ki so še pospešile igro. V 64. minuti je po podaji Iskre Dimitrijević sprožil neubranljiv strel v desni gornji kot Paula Vitorja in domači so povedli. Brazilci so nato poskušali izenačiti, vendar niso izkoristili svojih priložnosti. Zeleno-beli so
odmevno mednarodno zmago potrdili dve minuti pred koncem srečanja, ko je po lepi podaji Hristovskega srednji napadalec Jurišić sam prodrl pred brazilskega vratarja in povišal na končnih 2:0.
Da niso slabo moštvo so Brazilci dokazali v nadaljevanju turneje, ko so v Španiji premagali Deportivo iz La Corune (2:0), Betis (2:1) in Tenerife (2:0). V zapletenem in v več faz razdeljenem brazilskem prvenstvu so v tisti sezoni zasedli končno 32. mesto med kar 42 sodelujočimi klubi. Že naslednjega leta, 1976, je univerza CEUB ukinila svoje profesionalno nogometno moštvo in s tem je bilo konec zgodbe prvega brazilskega nogometnega kluba, ki je gostoval v Sloveniji.
Olimpija pa je po tekmi z Brazilci odigrala še zadnja tri prvenstvena srečanja (Čelik 0:0, Hajduk 1:5, Proleter 1:1) in končala sezono na solidnem 12. mestu v prvi zvezni ligi Jugoslavije.