(foto: pigac.si)
Celje je najbogatejše in trenutno najboljše, ni pa najbolj spremljan klub v državi. Večni derbi je še vedno eliten dogodek v slovenskem nogometu, ne glede na razmerja moči.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Po dolgem času sem si veliki slovenski derbi med Olimpijo in Mariborom ogledal s C tribune stoženskega štadiona in ne z novinarske tribune. Gre za povsem drugačno obliko gledanja derbija, drugačen način vpijanja vzdušja in doživljanja največje tekme, ki jo premore slovenski nogomet.
Na novinarski tribuni se človek lahko povsem osredotoči na dogodke na igrišču, opazuje gibanje linij, prepoznava taktične zamisli, ocenjuje kvaliteto igre enih in drugih. Seveda čutiš tudi vzdušje, gledaš navijaške baklade in parole, poslušaš napeve, ampak vseeno si nekako odmaknjen od tega.
Na tribuni med navijači pa si v samem srcu derbija. Malo gledaš tekmo, malo ljudi okoli sebe. Malo piješ, malo čvekaš, srečuješ znance, hodiš gor in dol, sodeluješ v karnevalu zvoka in barv. In z nasmehom na ustnicah ugotoviš, da je to bistvo nogometa. Da je to pomembnejše od same igre. Da se nogomet zares dogaja na tribunah. In nikakor ne na televiziji.
Ne gre toliko za veličino dogodka. Tudi na povsem običajni tekmi slovenske lige je lahko na tribunah zelo zanimivo in pestro, na derbiju, edini res veliki tekmi, ki jo premoremo, pa je vse to samo še potencirano. Derbi je pač derbi. Tekma s težo in družbeno-kulturnim pomenom. In pritegne tudi ljudi, ki jih sicer slovenski nogomet ne zanima tako zelo.
Na tekmo sem prišel naravnost iz goreče Dalmacije. Iz enega kotla v drugi. Zadnji teden dni sem bil odmaknjen od dogajanj v slovenskem nogometu, zato sem si lahko derbi ogledal brez vse "navlake". Samo dve ekipi. Zeleni in vijoličasti. Na nož. Do zadnjega diha.
Derbi zaradi vsega tega težko ocenim iz povsem nogometnega vidika. S tribune se mi je zdel borben, dinamičen, kar zanimiv. Na tribunah je bilo na trenutke več dogajanja kot na terenu. Green Dragons so protestirali proti upravi, zažgali zaplenjen transparent Viol in dvigovali svojo ekipo, ko je to potrebovala. Viole so že pred tekmo napadle ploščad pred C tribuno, a so jih policisti hitro pokorili. Bilo je tudi veliko "navadnih" navijačev iz Maribora. Navijaški dekor je bil pravi na obeh straneh.
Kadar sem na takšni tekmi, me vedno zabava gledati kakšne drese nosijo navijači Olimpije. Vidiš res pestro paleto dresov iz najrazličnejših obdobij in včasih zelo presenetljivih imen na njih. Opazil sem majice z imenom Matea Aćimovića, Svita Sešlarja, Timija Elšnika in mnogih drugih igralcev, ki jih že davno ni več v klubu.
Opaziš pa tudi navijače v drugih dresih. Nekdo je na primer prišel v zeleno-belem dresu Betisa, nekdo drug v dresu argentinske reprezentance. Nasploh pa je malo ljudi, ki pridejo povsem brez klubskih obeležij.
Za nekaj nemira na tistem delu štadiona, kjer so Green Dragons, so poskrbele enote specialne policije, ki so proti koncu prvega polčasa uporabile solzivec. Ultrasi so to stoično prenesli, navadni navijači, med katerimi je bilo veliko otrok, pa so se umikali pekočemu dimu. Kmalu zatem je Olimpija povedla in vzdušje se je takoj izboljšalo.
V drugem delu se je Olimpija preveč potegnila nazaj, Maribor pa tega ni znal izkoristiti. Priložnosti praktično ni bilo, vsaj omembe vrednih ne, vse do izenačenja. Neodločen rezultat je glede na prikazano tudi najbolj realen odraz tega, kar smo videli na igrišču. Maribor je precej kvalitetnejša ekipa od Olimpije, tudi precej dražja in bolje plačana, toda varovanci Jugoslava Trenčovskega so pomanjkanje kvalitete nadoknadili z disciplino in borbenostjo. Ni dosti manjkalo, pa bi bili nagrajeni s prestižno zmago.
Sobotna tekma je z navijaškim dekorjem in pozornostjo, ki jo je pritegnila, še enkrat več dokazala, da Slovenija, kljub celjski finančni dominaciji, premore samo dva kolikor toliko velika kluba. Kluba, ki presegata ozke okvire športa in posegata v polje popularne kulture in vseslovenske prepoznavnosti.
Derbi je samo eden in premalo ga cenimo.