Weston McKennie (foto: Getty Images)
Reprezentanca ZDA je izločila Bosno in Hercegovino. Američani so pregovorno samozavesti in verjamejo, da gredo lahko zelo daleč.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Prireditelji Američani so v osmini finala svetovnega prvenstva. Pričakovano. Ne toliko zaradi njihove kvalitete, ampak ker je to ponavadi tako na svetovnih prvenstvih. Domačin na krilih evforije pride dlje kot bi prišel, če ne bi bil domačin.
Argentinec Mauricio Pochettino je uspel sestaviti in uigrati agresivno in potentno ekipo, ki je na tem prvenstvu pokazala nekaj dobrih iger in tudi nekaj slabosti.
Ker je Amerika pač Amerika, je tem »nekaj« dobrim igram sledila evforija in prepričanje, da bodo svetovni prvaki, sledilo je pompozno podcenjevanje Bosne in Hercegovine v medijih, sledilo je vse to, kar od Trumpove Amerike človek pričakuje. Na te nebuloze je najbolje odgovoril bosanski selektor Sergej Barbarez, ki je tovrstne izjave označil za »pomanjkanje osnovne izobrazbe«.
Na koncu so Američani precej težje od (njihovih) pričakovanj vendarle izločili Bosance in bodo v osmini finala igrali z Belgijo. Ostali pa so brez ključnega napadalca Folarina Baloguna, ki njihovi igri daje tisto dodatno kvaliteto, brez katere bodo proti Belgijcem težko shajali.
Da je Balogun Anglež nigerijskega porekla, otrok Arsenala in da je njegova edina povezava z ZDA to, da se je povsem po naključju rodil v New Yorku, ker je bila njegova mama preveč noseča, da bi ji pustili na letalo, je seveda precej ironično, glede na politiko, ki jo zagovarja trenutna ameriška administracija.
Brez Baloguna so Američani precej manj nevarni. Njegovi zamenjavi sta Ricardo Pepi, ki sicer igra za PSV Eindhoven in Haji Wright, ki je član Coventryja. Solidna napadalca, ki pa nista na ravni kartoniranega zvezdnika Monaca.
Tekma z Belgijo bo tako nov zanimiv izziv za domačine, saj bo pritisk samo naraščal. Amerika pričakuje Hollywood, pričakuje triumf, pričakuje da se bo resničnost spremenila v pravljico, kakršne ponavadi producirajo njihovi režimski mediji. In to je nekaj s čimer se bodo morali ti igralci soočiti. Okoli njih se ustvarja nezdravo pričakovanje, da bo vse razen naslova prvaka neuspeh.
Ker je pač to Amerika. Ker je vse predimenzionirano. Go big or go home! Tukaj štejejo samo zmagovalci.
Seveda Amerika ni samo Trump, ni samo histerični populizem, ni samo imperialistična zunanja politika, ni samo bombardiranje in uničevanje držav, ki imajo naravna bogastva, ki jih ta režim želi obvladovati. Amerik je ogromno. Živijo v bizarnem kaosu z roko v roki.
Sovraštvo do ZDA kot enotne entitete je konfuzna ideja, čeprav se ujema z določenim monoteističnim svetovnim nazorom, v katerem obstajata le dobro in zlo. To pomeni demonizacijo izjemno raznolike in pestre države, velikega človeškega eksperimenta z vsemi svojimi svoboščinami in pomanjkljivostmi, ki vključuje predstavnike vseh vrst ljudi in vseh vrst kultur …
In takole od zunaj se mi zdi, da je ameriška reprezentanca kar dober odraz ameriške družbe … Po eni strani plastično redbullovska, trumpistično antipatična, po drugi strani pa raznolika in zagnana in polna protislovij.
Nekoč bodo morda tudi Američani dojeli, da je nogomet edini šport na svetu, ki res zelo natančno odraža vse družbe, ki ga igrajo.